Predstavljamo: Tia Lončar

Eden od treh temeljev in ciljev delovanja Katja Dance Company je, da omogoča plesno infrastrukturo umetnikom, ki želijo živeti svojo plesno umetnost na odrih, obenem pa dati odrom in publiki kvalitetno vsebino. Tako danes v načem sklopu sodelovanj še posebej z mladimi ustvarjalci predstavljamo Tio Lončar, ki je glavni krivec, da bo dvorani Katja Dance Company prvič uprizorjena gledališka predstava. Tako bomo gostili premiero gledališke predstave "Vse, kar je" v petek, 6. maja, ob 20. uri in nato še dve ponovitvi v soboto, 7. maja, ob 16. in nato ob 20. uri. Nakup vstopnic že poteka in so na voljo tukaj.

Foto: Maja Marussig

Tia, predstavi se nam na kratko. Kdo sploh je Tia Lončar?

Tia je v prostem času študentka kulturologije na FDV-ju, drugače pa ljubezensko razmerje deli z gledališčem, filmom in glasbo. Punca, ki se na dnevni bazi vsaj trikrat vpraša“Čaki kaj čist točn’?”, je svoje mesto našla med ljudmi, s katerimi danes ustvarja na področju gledališke in filmske umetnosti. Je ustanoviteljica Odprte scene - gledališkega laboratorija za študente, zanimata pa jo predvsem psihologija in filozofija za gledališko igro in vsi triki mojstrov kakovostne umetnosti, ki pomagajo ljudem, da ostajajo budni in sočutni. Ne bi mogla živeti brez sonca, domačega radlerja, zbirke vinilk in CD-jev, fotoaparatov za enkratno uporabo in humorja. Ima katastrofalen čut za orientacijo, ampak dober čut za soljudi.

Kako to, da si se znašla v gledališkem svetu?

Kako sem se znašla v teatru? A, če rečem, da že od vedno težim ljudem, da me poslušajo in gledajo ,je to preveč klasičen "glumski" odgovor? Iskreno se mi zdi, da sem pristala v tem svetu, ker mi prvič po tem, ko sem se nehala ukvarjati s plesom, nekje ni bilo dolgčas. Sem tiste vrste človek, ki ga mora "doleteti" ta ljubezn na prvi pogled, da potem počne to z dušo in telesom. To se je zgodilo, ko sem se v drugem letniku prvič srečala z gledališkim tekstom in celotnim procesom delanja predstave. Delali smo Romea in Julijo. Spomnim se, da nas je na uvodni vaji pokojni Gašper Tič spraševal, če verjamemo v ljubezen. Na vseh kasnejših vajah so se mi s takimi vprašanji odpirali novi pogledi na vse, kar se mi je do takrat zdelo bolj ali manj samoumevno. Začela sem se prvič zares malo bolj “zrelo” spraševati o določenih stvareh. Cel proces, ki smo ga imeli z režiserjem Gabrom Trseglavom, me je tako navdušil, da sem želela ostati na vajah tudi, ko jih nisem imela. Zanimalo me je vse - od režije do scenografije. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi me neka stvar tako zelo zanimala, da so mi bile vaje vedno prekratke in da če bi mi nekdo rekel, da bom to morala početi do konca življenja, bi rekla - ja, prosim. Očitno tako izgleda ta ljubezen, saj še vedno - po sedmih letih - mislim in čutim enako.

Foto: Maja Marussig

Kam potuješ v svoji ustvarjalnosti?

Če me nekdo vpraša, zakaj igra, ali pa zakaj gledališče, je moj odgovor vedno enak - skupnost. Proces vaj, deljenje lastnih doživljanj in zgodb, dobra energija, občutek sprejetosti in ta povezava, ki se zgodi znotraj ekipe, so razlogi, da me vleče v to umetnost. Velikokrat se niti ne zavedam, koliko nam ta naša ljuba Odprta scena omogoča. Na srečo se dnevno opominjamo, kako hvaležni smo, da počnemo, kar počnemo in da iskreno potrebujemo take vrste skupnost, kjer besedne zveze - ni res - ne poznamo. Gledališče ponuja malo morje priložnosti, da vsak doprinese ogromen delež k procesu in končnemu izdelku in sem na vsaki vaji sproti presenečena, koliko ustvarjalnosti in humorja premore ta skupina. Ljudje v njej so polni ljubezni, empatični, inteligentni in na sploh odlična družba. Ogromno sem se naučila od njih. Tako da je to moja pot. Ustvarjanje iskrenih zgodb, predstav, filmov, ki ljudem omogočajo, da doživijo z nami vsaj delček tega, kar mi dajemo drug drugemu na vajah. Želim si ustvariti odprt prostor za mlado kreativo, ki ne bazira na akademski izobrazbi. Želim si, da bi teater spet postal prostor, namenjen skupni interakciji odkrivanja zgodb gledalcev in ustvarjalcev. Čas je, da mladi dobimo brezplačen prostor, namenjen skupnim idejam in kritični kreativi, ki bo omogočala vpogled v svet mlajše, pogostokrat zapostavljene generacije. "Dejte nas poslušat, se splača". Ampak ja, kot pravi naš slogan: Odprti za kreativo. "Pridi probat, mogoče ti pa zadogaja. Mi se mamo samo radi fino." Mogoče je to ključ, ne vem.

Kaj ti predstavlja največji izziv v tvojem gledališkem življenju? Te je česa strah?

Največji izziv so na žalost (še) vedno finance. Vse se zmeraj začne in konča pri financiranju. Slovenski kultruni prostor ni ravno v pomoč mladim, neuveljavljenim kreativnim posameznikom, ki bi samo radi dobili priložnost, da pokažejo, česa so sposobni. Ko sem začela s procesom ideje o Odprti sceni, sem si zadala, da bodo vaje za udeležence brezplačne. Tega se držim še danes. Tako to ostaja prostor, dostopen vsem, ki si tega želijo. To je seveda izvedljivo, če za tabo stoji podpornik, ki to idejo tudi finančno podpre. V prvem delu našega potovanja so nam vrata na široko odprli v Mladih zmajih Črnuče, za kar smo jim izredno hvaležni. Kasneje so nas v svoje domovanje spustili v Študentskem domu 11, kjer domujemo, kreiramo in vadimo še danes. Žalosti me, da ne obstaja prostor, ki bi ga financirala država ali pa občina, kjer bi mladi brezplačno lahko dobili prostor za uprizoritev svojih izdelkov. Tako pridemo do točke, ko je treba za vsako prireditev zaračunati vstopnino, saj drugače predstave ni mogoče izvesti nikjer. Strah me je apatičnosti in padca interesa za kulturo na sploh. Pri nas gledališče tako ali tako obiskuje večinoma starejša populacija, mladim so za sprostitev bližje internetni mediji. Z Odprto sceno si želim doseči ravno to - večji interes za delovanje v kulturi s strani mladih. Študentje morda niti ne vedo, da jih to zanima, saj tega niso imeli priložnosti ugotoviti. Strah me je, v katero smer se obrača krivulja umetnosti. Če se bomo še naprej s tako hitrostjo oddeljevali od razumljivosti in smisla uprizorjenih konceptnih predstav, se bo gledališki kulturi zgodilo ravno to - ostala bo brez smisla in temeljev. Verjetno sem ena redkih, ampak rada imam življenjske predstave, ki me tako pretresejo, da o njih razmišljam še tedne. Da, gledališče ima to moč. Problem nastane, ko jo izgubi. In z ukinitvijo financiraja nevladnih organizacij na noben način ne prispevamo k kvalieti uprizoritvenih umetnosti. Če smo kdaj, smo pa v zadnjih treh letih doživeli šok terapijo, kako pomembna sta umetnost in kultura, da ne gremo vsi "v franže".

Foto: Sunčan Stone

Tia, prosim predstavi na kratko predstavo

Vse kar je, je predstava o vsem tistem, kar je med tem, da se ti z nekom zgodi nič in vse hkrati. Če večina tekstov, filmov in ostale umetnosti govorijo o tem, kako je, če z nekom si ali pa če z nekom nisi, smo se mi odločili raziskati, kaj vse se pa skriva v tej vmesni fazi. Kako pa sploh vemo, kdaj nekaj je in kdaj ni. A je sploh treba to definirati? Kaj se pa zgodi, če si sam pustimo, da vidmo, kaj se zgodi. Mogoče pa je to lepše in bolj pristno, ker v nobenem trenutku ni prisiljeno in zlagano.

Zakaj prav ta predstava?

Ker smo si želeli raziskati svoje poglede na odnos. Ker se ljudje vedno omejujemo. Če je, je. Če ni, ni. Ampak ni res. Ravno to, kar je vmes, je zanimivo. Vsaj nam.

Predstava je nastala po motivih izjemne ameriške filmske trilogije: Before Sunrise, Before Sunset in Before Midnight. Navdušilo nas je dejstvo, da se v vseh treh filmih ne zgodi praktično nič. Vse, kar gledamo, sta ona dva, vsak zase in skupaj. Njun odnos, iskrenost, na začetku celo neke vrste naivnost, ki nas tako posrkata, da čez vse filme spremljamo izključno njun dialog.

Če bi morala opisati te filme z eno besedo, bi to bila ljubljenost.

Tako smo iz ljubljenosti črpali ideje za lastne monologe, ki smo jih vkomponirali v predstavo. Tako je moč slišati 10 različnih pogledov na ljubljenost.

Ta predstava pa najbrž zato, ker smo vsi najraje od vsega ljubljeni. Ker je predstava polna iskrenih študentskih nebuloz, pogovorov, stisk in realnosti. Definitivno pusti vtis, da se splača truditi.

Dokler nekoga pogrešamo, nam ni vseeno.

Kaj lahko gledalec pričakuje in česar ne?

Hm, ja. Pričakuje lahko študentski pogled na odnose, humor, veliko enih "luškanih" sekvenc, zanimivo dinamiko, neklasičen koncept romantične zgodbe, predvsem pa sprostitev, ki pusti pečat.

Če pa kaj ta predstava ni, pa ni dramatična. Tudi ni romantična v smislu, kot to poznamo iz filmov. Ni nobene golote, polivanja s krvjo, intimnejših prizorov. Vse kar je, sta dva človeka, ki sta drug v drugem uspela najti nekaj, kar sta vedno iskala. Kaj to je, bomo pa videli.

Aja, pa res ima dober soundtrack.

Zakaj bi se nekdo odločil, da si ogleda prav to predstavo?

Ker je vedno fino, če gledaš nekaj, s čimer se lahko poistovetiš, se spomniš lastnih občutkov, ki se ti dogajajo, ko si s (tako jaz temu rečem) svojim človekom. Pa, ker je atraktivna, dinamična in življenjska. Pa zato, da vidite, kaj znamo narediti mladi - čisto sami.

Kaj je sporočilo predstave, ki si ga želiš, da bi ga obiskovalci odnesli s seboj?

Bom kar vzela en delček besedila “Če obstaja kakršnakoli čarobnost na tem svetu, mora biti v poskusu razumevanja nekoga. To je skoraj nemogoče, ampak komu je to sploh pomembno? Odgovor je najbrž v tem, da se trudiš.”

Prosim predstavi člane ekipe ustvarjalcev in njihovo vlogo ter karakteristike, ki jih prinašajo v to gledališko ekipo

• LANA DELAČ HROVATIN

Lana je empatična, razumevajoča, skromna, mila in prijetna.

Izredno dobro piše in izraža svoje mnenje. Je točna in predana temu, kar počne, in stvar, ki jo jaz izjemno cenim - takoj se je naučila besedilo.

V predstavi igra Oti.

• SMILJAN HUDE

Smiljan je človek, ki bi ga opisala kot definicijo dobrega konstruktivnega kriticizma. Vsak njegov komentar in opažanje na vaji je vedno na mestu. Je timski človek, razume, kaj pomeni ekipno delo. Vedno dobro premisli, preden kaj reče, je zelo diplomatski, analitičen in noro, noro zabaven.

V procesu se je spontano vključil v vlogo so-režiserja in pripomogel k veliki večini igralskih napotkov.

V predstavi igra Charlie-ja.

• ALEKSANDAR JOVANOVSKI

Naš Aleks se je ekipi priključil najkasneje, a se je isti dan, na pivu meseca februarja, ko se je prvič po izpitnem premoru zbrala cela ekipa, v skupino vključil brez pomislekov.

Je izredno čustveno odprt in zrel človek. Njegov način izražanja in razmišljanja sta mi definitivno odprla novo perspektivo na določene situacije. Je delaven, odgovoren in iskren.

V predstavi igra Charlie-ja.

• LARA KOVAČ JEREB

Ko se človek pogovarja z Laro ima občutek, da bere roman. Njen nivo slovničnega izražanja, preciznost, milina in toplina, ki jo to bitje izraža, je razlog, zakaj jo je tako čudovito gledati na odru.

Prav tako kot Smiljan se je spontano vključila v vlogo so-režiserke in s tem pripomogla k tretjemu sokoljemu očesu, ki je bdelo nad celotno predstavo.

Za Odprto sceno ureja socialna omrežja in promocijo, vse objave, ki se nas tičejo, pridejo izpod njenih prstov.

V predstavi igra Oti.

• VITO MRZLIKAR

Vitko je eden od dveh korenjakov, ki bosta na odru stala prvič. Resnično sem hvaležna, da se je odzval mojemu povabilu, da se nam pridruži, saj se mi zdi, da je na vsaki vaji naredil ogromen napredek in to je eden od razlogov, zakaj sploh imamo Odprto sceno.

Vito je nežna umetniška duša, ki vedno ve, kaj reči, ko stvari ne gredo po načrtih. Je res dober sogovornik in iskren prijatelj, ki vedno priskoči na pomoč. V Odprti sceni pa smo se potrudili, da je vse to dobil tudi sam. Hvaležna sem, da je del ekipe.

Za Odprto sceno je poskrbel, da smo februarja našli novo domovanje v Študentskem domu 11, kjer domujemo še danes.

V predstavi igra Charlie-ja.

• ANA POLEGEK

Ana ima tisto nekaj, kar pri večini ljudi res pogrešam: ko te ima Ana rada, te ima rada z vsem, kar je in kar premore. Je brutalno iskrena, nalezljivo duhovita, inteligentna, sarkastična, predvsem pa res res empatičen človek.

Ana je pri Odprti sceni od samega začetka moja rama opore. Kadarkoli sem imela pomislek, dvom, da nisem več vedela, če ima to vse skupaj sploh še smisel, mi je vedno rekla “Tia zdej pa tkole. Ta stvar nikol ne more bit polom. Ker vse to, kar vsi mi dobimo en od drugega na teh vajah, ne dobimo nikjer drugje.” In zato rada delam to, kar delam. Zaradi vseh njih, ki razumejo in imajo radi igro tako močno kot jaz.

V predstavi igra Oti.

• NEJA RAKUŠČEK

Neja je tihi glas, ki ima glasno moč. Je zabavna, sproščena in vedno pripravljena na delo. V veselje mi je gledati, kako se iz zadržane punce preliva v samozavestno punco, ki verjame v to, kar govori.

Za Odprto sceno je skupaj z Vitom poskrbela, da smo našli novo domovanje v Študentskem domu 11.

V predstavi igra Oti.

• ČRT ŠTRUBELJ

Črtek predstavlja kreativne možgane tega procesa. Ima ogromno znanja in izkušenj s področja fotografije in grafičnega oblikovanja, pomaga pa mi tudi pri realizaciji scenografije.

S Črtom je res super delati Je sproščena kreativna duša, ki vedno najde svetlo plat situacij. Igrati z njim je zelo hvaležna naloga, saj je timski človek in sva se res dobro ujela in dobro sodelujeva. Do stvari, ki jih dela, ima zelo profesionalen odnos.

Črt je za Odprto sceno ustvaril vse grafične podobe, odgovoren je tudi za vse ostale fotografije, ki jih boste lahko spremljali na naših socialnih omrežjih. Prav tako se bo podpisal pod izdelavo grafik za scenografijo predstave.

V predstavi igra Charlie-ja.

• IVAN VEHOVEC

Ivan je drugi član ekipe, ki se je z dramsko igro srečal prvič. Je humorist in zabavljač skupine. Z njim na vajah res ni nikoli dolgčas. Ima to srečo, da si izredno hitro zapomni besedilo in se ga po navadi sproti nauči že na vajah. Je bister, hitro se odziva na naloge in komentarje, je temperamenten in brez dlake na jeziku.

Komaj čakam, da vidim, kam ga bo popeljala njegova komedijantska žilica.

Za Odprto sceno je skupaj z Vitom in Nejo poskrbel, da smo našli novo domovanje v Študentskem domu 11.

V predstavi igra Charlie-ja.

Ali je Odprta scena projektna tvorba ali se lahko nadejamo še kake produkcije pod okriljem OS?

Odprta scena se je, kot že omenjeno, zgodila zaradi želje mladih kreativcev, da skupaj ustvarijo nekaj novega.

Kaj se bo z Odprto sceno dogajalo naprej in kje bo domovala, še ne vem, si pa definitivno želim, če bo interes ostal enak, da se nam priključijo novi člani in da naše ustvarjalne dogodivščine raziskujemo naprej.

Žal pa je naš obstoj spet odvisen od financ. Ampak ostajamo optimistični in željni ustvarjalnega prostora in procesa.

Kako je prišlo do sodelovanja s Katja Dance Company?

Sodelovanje se je zgodilo, ker pravi ljudje verjamejo v moč mlade kreative. Po zaslugi Alberta in Katje - ustanoviteljev, smo dobili domovanje za našo premiero in dve ponovitvi. Nanju sem se obrnila, ker njuno ustvarjalno pot spremljam že od začetka in vem, da si želita v največji možni meri podpirati mlade ustvarjalce. Želim si, da bi naša predstava še naprej peljala njuno zgodbo o dobrodelnosti, zato bomo prostovoljne prispevke, zbrane na vseh treh predstavah namenili Verigi dobrih ljudi.

Kot že rečeno pa tako tudi Odprta scena ostaja brezplačen projekt za vse udeležence.

Tako, sedaj bolje poznamo Tio in ekipo Odprte scene. Preostane torej samo še naše skupno vabilo vsem ljubiteljem drugačnosti, umetnosti, besede in igre in najpomembneje - želje po trenutkih, ki nas navdahnejo in nam dajejo trajen smisel. Se vidimo v Katja Dance Company, kjer si štejemo v čast, da vam lahko odpremo naša vrata in gostimo tako lep dogodek.

Vabljeni k nakupu vstopnic.