Plesalka Neža Banovec tokrat malce drugače

Neža je med drugimi vsemi svojimi vlogami že dobro leto tudi plesalka plesne ekipe Katja Dance Company. Vsak petek ob 16. uri vodi Kreativni gib - vodena improvizacija za otroke, ob 17. uri pa nadaljuje še z vodeno improvizacijo za odrasle. Vesela bo, če se ji pridružite, saj s tem deli plesalcem bogate izkušnje iz področja sodobnega plesa iz popolnoma drugačne perspektive. Neža je šolana plesalka. Šolala in nabirala je izkušnje doma in v tujini (Nemčija, Španija). Več o njeni plesni poti si lahko preberete na tej povezavi.

Neža nastopa tudi v plesnih produkcijah Katja Dance Company v vlogi ježka ali čebelice v plesni pravljici Objemi drevo! in sodeluje tudi v novonastajajoči plesni predstavi Knjiga kot plesalka in sokoreografinja (skupaj s Katjo Vidmar in Saro Brčvak). Premiero te plesne predstave si lahko ogledate 21. oktobra ob 20. uri v centru kulture Španski borci v Ljubljani.

Tokrat, bi želeli opozoriti, da se je Neža uvrstila tudi v glasovanje plesnega portala Parada plesa v sklopu Go Pink! za naj roza plesnega ustvarjalca/ustvarjalko! Oktober je namreč vsako leto v znamenju roza barve kot mesec boja proti raku dojk.

Za Nežo lahko glasujete na povezavi https://www.paradaplesa.si/priplesi-si-nagrado/go-pink-glasuj-za-naj-roza-plesnega-ustvarjalca-ustvarjalko-2/

In nenazadnje - Neža je tokratno poletje namenila humanitarni pomoči v Afriki in odpotovala v Gambijo. Svojo izkušnjo je 30. septembra zapisala v spletnem portalu Parada plesa, kamora vas vabimo, da si ogledate tudi njene fotografije iz Gambije. Tu pa povzemamo njeno zgodbo Gambija skozi oči plesalke Neže Banovec. Ko ljudi krasi nasmejan obraz!

Plesalka Neža Banovec je kot prostovoljka delala mesec dni v lokalnem vrtcu in šoli v Gambiji.

Pred tremi tedni sem se vrnila s potovanja, ki me bo na nek način za vedno zaznamovalo in je močno vplivalo tako name kot osebo kot na moj pogled na svet. Zadnji mesec sem namreč preživela v mestecu Senegambia, v centralnem delu ene najrevnejših afriških držav, v Gambiji, kjer sem opravljala delo prostovoljke v lokalnem vrtcu in šoli.

Kdaj točno se je v meni prebudila ideja o samem potovanju, pravzaprav ne vem, vem pa, da je želja po pomoči otrokom v Afriki, po spoznavanju njihove kulture, njihovega življenja in vsega povezanega prisotna v meni že od malih nog. Vsakodnevno si prizadevam za pridobivanje novih izkušenj in znanja, hkrati pa tudi sama rada delim svojega. Kaj je namreč pomen izobraževanja, če ne prav deljenje le-tega z drugimi? Gre za nekakšen klic, poslanstvo, ki je v meni počasi dozorevalo in mu zadnja leta vse bolj sledim. Ker študiram pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, pa se je izkazalo, da lahko to svoje potovanje izkoristim tudi kot del svoje pedagoške prakse.

Za organizacijo Kids are the world sem slišala že pred leti, ko so se programa Potuj kot prostovoljec udeležili nekateri moji znanci. Že takrat sem imela močno željo odpotovati tudi sama, vendar mi druge življenjske okoliščine tega niso dopuščale. Kar nekaj časa sem namreč živela v tujini in se posvečala študiju ter treniranju plesa na Akademiji Iwanson v Münchnu in pozneje v plesni kompaniji EBB junior v Madridu.

Kljub temu sem imela tik pred izbruhom korona virusa organizirano pot v Tanzanijo, kjer bi se prav tako posvečala prostovoljstvu in delu z otroki na lokalni šoli. Ko so bili zaradi korona virusa mesec dni pred predvidenim odhodom vsi leti odpovedani in za nadalje zaprt zračni prostor, sem bila razočarana, saj sem v to potovanje vložila veliko časa, izobraževanja in priprav. Potovala bi namreč v lastni režiji. Nekako sem opustila idejo, da bom kdaj sploh videla Afriko, danes pa sem prepričana, da je vse to vodilo k mojemu potovanju v Gambijo.

Ko sem v začetku avgusta pristala v Banjulu, me je na letališču pričakal nasmejan obraz domačina Bube, ki nam je med bivanjem razkazal nemalo zanimivosti te majhne afriške države. Prebivala sem skupaj s prostovoljko Rebeko v hiši, kjer ima organizacija Kids are the world svoj sedež in predstavlja dom Jasmine in Urše z njeno lepo družino. Razlike med Gambijo in domom, kot ga poznam, so bile očitne na prvi pogled. In seveda ne mislim samo na barvo kože! Kaj hitro sem ugotovila tudi, da Buba ni edini, ki ga krasi nasmejan obraz …

Gambijo sem spoznavala skozi oči lokalnih prebivalcev in se kar hitro predala njihovi kulturi ter njihovemu počasnemu življenju. Med tednom sem dopoldneve preživljala v šoli z otroki, starimi od treh do šest let. Ob popoldnevih in med vikendi pa sem potovala po tej majhni zeleni državici, se družila z domačini in spoznala izjemne ljudi, ki so z veseljem odgovarjali na vsa moja vprašanja.

Močno sem uživala v dnevu, ki sem ga preživela z eno od lokalnih družin, kjer sem izkusila življenje brez elektrike in vode, bivanje v domu praktično brez pohištva, igranje z otroki, vendar brez igrač. Tistega dne smo zjutraj odšli na market ob morju, kjer smo kupili sestavine za poznejše kosilo. Pripravili smo superkanjo – gre za gambijsko jed, ki vsebuje riž, palmovo olje, meso, dimljene ribe, zelene liste, okro, čili, čebulo in česen. Še preden pa smo začeli kuhati, smo dekleta morala po vodo do bližnjega vodnjaka. V velike posode smo natočila vodo in jo nato na glavi prenesla do hiše. Na lokalnih ulicah lahko vidiš veliko žensk, ki prenašajo ogromne posode vode, košare s sadjem in zabojčke s pecivom. Pri tem si navadno ne pomagajo z rokami, in še zdaj se sprašujem, kako jim to uspe. Elektrike ter štedilnikov ne poznajo, zato smo morale zakuriti ogenj same, pri čemur smo se kar dobro ‘namatrale’. Po dolgih pripravah smo le pripravile kosilo, ki smo ga pojedle kar na tleh in brez pribora.

Njihove tržnice so natrpane in glasne, kjer večinoma ženske prodajajo različno hrano. Sadje je veliko bolj okusno kot pri nas, v času deževne dobe pa lahko najdeš predvsem veliko manga, ki je polnega okusa in od njega kar teče, ko zarežeš vanj. Ob cestah vidiš tudi veliko stojnic z arašidi (praženi, sladki, slani) in domačim arašidovim maslom, ki ga uporabljajo za pripravo tradicionalne jedi domode. Na tržnicah ob morju lahko najdeš tudi sveže in dimljene ribe, ki jih prav tako pogosto uporabljajo v svoji kuhinji. Druge tradicionalne jedi, ki sem jih tudi poizkusila, so yassa, benachin in mbahal. Vse te jedi temeljijo na rižu in so zelo pekoče.

Za zajtrk navadno pojedo tapalapo, gre za kruh, podoben francoski štruci. Najdeš ga lahko v lokalnih pekarnah ob cesti, kjer ti ga nasmejani prodajalec namaže z nadevom po izbiri. Najpogosteje lahko izbiraš med maslom, čokoladnim namazom, jajci in fižolom. Prav to pa nekaterim predstavlja edini obrok v dnevu.

Še posebej pa sem svoj prosti čas uživala na ‘craft marketu’, kjer ‘lokalci’ prodajajo svoje izdelke iz lesa, barvne afriške obleke in nakit. Tam so me naučili igrati njihovo lokalno miselno igro s fižolčki (Gambian wurrey). Gre za eno od najstarejših iger na svetu, ki zahteva strateško načrtovanje potez vnaprej. Svojo formo sem preverila v lokalnem fitnesu, ki je seveda videti bistveno drugače kot ti, ki jih poznam doma, in v ritmih afriške glasbe preplesala noč z mladimi domačini v lokalnem klubu. Obiskala sem park opic, ki so brez strahu skočile na moje rame in se nahranile kar iz moje roke, se družila s krokodili, jih celo božala, se preizkusila v vožnji kajaka po afriški reki, preživljala popoldneve na lokalni plaži in srkala naravni sok iz baobaba ali wonja.

V Gambiji so me navdušili predvsem ljudje, njihova odprtost in prijaznost. So zelo gostoljubni in kar hitro sem se počutila kot doma. Domačini res ne poznajo ugodja, kot ga poznamo mi, nimajo veliko, in še to kar imajo, bi delili s tabo. Ne poznajo jeze, stresa ali zlobe in prav hitro mi je postalo jasno, zakaj se obala imenuje The smiling coast of Africa. Ni bilo dneva, ko ti niti ena oseba ne bi namenila nasmeha. Prijazen pozdrav vsako jutro in na vsakem koraku ti pokaže, kako že malenkosti lahko spremenijo še tako težek dan. Zaradi deževne dobe, ki trenutno traja v Gambiji, na ulicah res ni veliko turistov. To je mojo izkušnjo naredilo še toliko bolj pristno, saj smo se proti koncu mojega bivanja z domačini že prepoznali na ulicah.

Otroci so vedoželjni, polni energije in življenja. V rokah nimajo telefonov, ampak se igrajo, tečejo, so zelo iznajdljivi in spretni. Naša koža se jim zdi nenavadna, radi se je dotikajo in jih preseneča. Afriška vzgoja se močno razlikuje od evropske. Odrastejo veliko bolj zgodaj, zadolženi so z mnogimi nalogami. Pri manj kot dveh letih, ne samo da skačejo in hodijo, tudi kolo že znajo voziti, sedemletne punčke pa že skrbijo za družino. Najbolj so veseli objemov, saj je domača vzgoja kar trda, pa tudi novega znanja in veščin, ki se jih naučijo pri pouku. Pri pouku smo se učili angleščine, osvajali novo besedišče, z rokami ustvarjali različne izdelke, peli, jaz pa sem z njimi tudi plesala. Želela sem si ustvariti glasbeno-plesni projekt, vendar je bilo tri tedne premalo časa, saj jih je težko že samo umiriti in postaviti v vrsto. Kljub temu sva jih skupaj s prostovoljko Rebeko uspeli naučiti dve novi pesmici in pa eno krajšo koreografijo za zaključni nastop. Ples je del njihovega vsakdana in glasba jih hitro popelje v drug, brezskrben svet. Z nasmehom na obrazu sem jih opazovala, ko so se brezskrbno prepustili ritmom afriške glasbe.

Čeprav je stopnja revščine huda, so ljudje tam notranje bogati. Naučila sem se veliko več, kot sem sama dala. Potovanje mi je dalo veliko novega znanja, razumevanja njihove kulture in zgodovine. Predvsem pa sem se veliko naučila o sebi. Kako pomembno je biti zadovoljen z majhnimi rečmi in živeti življenje z velikim nasmeškom na obrazu. Kako se umiriti, živeti počasneje in ne neprestano hiteti ter hlastati za nečim, se pa bojim, da me bo naš način življenja še prehitro potegnil spet vase. Čutim neizmeren ponos, zadovoljstvo in srečo. Počutim se močno in res sem vesela, da sem lahko bila del te zgodbe. Dobila sem prelepo izkušnjo, ki je ne bom nikoli pozabila. Hvala Jasmini, Urši in Musi za vso pomoč pri tej moji nepozabni afriški dogodivščini.

Kam greš in kaj boš počela zdaj?

Zdaj se bom z oktobrom posvetila nadaljevanju študija pedagogike in andragogike. Kljub temu da neizmerno uživam v študiranju na Filozofski fakulteti, moj vsakdan ostaja povezan s plesom. V prostem času poučujem balet in sodobni ples v Tial dance studiu, KDC in plesni šoli Wolfy v Ljubljani. Občasno pa tudi v hiši umetnosti IGEN v Celju. Veselim se premiere plesne predstave Knjiga, ki se bo zgodila 21. oktobra v Španskih borcih, in jo pripravljamo s Katja Dance Company.

Seveda pa se posvečam tudi skrbi za svojo plesno formo, udeležujem se številnih plesnih klasov po Ljubljani in tujini ter se veselim prihodnjih plesnih projektov. Prihodnje poletje pa … Kdo ve? Morda me pot spet popelje v Afriko.

Zapisala: Neža Banovec

Novinarka: Barbra Drnač