%20White%20transparent.png)
Barbra Drnač, Ljubljana, Maribor
Pogovor s koreografinjo in vodjo Katja Dance Company, ki bo nastopila ob 100-letnici koroškega plebiscita
Draga Katja, prihajajoči vikend bo pester zate in za tvojo skupino. Ob kakšni priložnosti nastopate v Avstriji?
V Avstrijo gremo v petek, 7. 8. 2020, in bomo tam do nedelje, 9. 8. 2020, ko imamo nastop, kjer bomo plesali na prireditvi ob 100. obletnici koroškega plebiscita (“CARINTHIja” − Projekt “24 Stunden Grenzerfahrung”) in se tega zelo veselimo, ker bo to za nas spet nekaj novega, drugačnega, tudi v plesnem smislu, saj se tokrat zaradi tematike in priložnosti podajamo v bolj sodobne in izrazne plesne vode, poleg tega pa bomo na dogodku plesno sodelovali tudi z drugimi plesalci in koreografinjo − Claudio Ahrer − ustvarjalko in klovneso, tako da komaj čakamo, kaj bo nastalo. Do zdaj smo namreč vadili v svoji državi, zdaj pa bomo v soboto to združili in v nedeljo skupaj nastopili.
Kdaj, kje in kaj ste pripravili − kaj posebnega ali boste nastopili s kakšnim delom koreografije iz katere od predstav?
Odpravljamo se v avstrijsko obmejno vasico Köttmarsdorf, blizu slovenske meje in Celovca, kjer imamo v petek prvo srečanje, v soboto bomo skupaj s plesalci avstrijske koreografinje združili vsa naša ustvarjanja − verjetno se bodo oni naučili del naše koreografije, mi pa njihove, poleg tega je namen, da lahko v nedeljo vključimo tudi gledalce, gre namreč za projekt povezovanja več držav in vključevanje marginalnih skupin, tako da Claudia velikokrat vključuje tudi migrante, brezdomce, socialno šibkejše, izločene ljudi. Koreografija, ki sem jo sestavila in poimenovala Meje (ki razdvajajo, meje, ki povezujejo) ter jo pleše osem plesalcev (štirje pari), na začetku kaže mejo in dve skupini, ki vsaka na svoji strani branita svoj košček zemlje in se ne družita, ne sodelujeta, niti nimata stikov, vendar začnejo posamezniki skupin ‘tipati’, kaj se zgodi, ko človek prestopi uradno začrtano, določeno mejo, kakšne so posledice, kaj doživlja, kako čuti. V nadaljevanju koreografije se zgodi preobrat − menjava prostora in prestop meje v celoti, na koncu se zgodi podiranje mej in postavljanje poti/prehodov v smislu večje svobode in sodelovanja. Vesela sem, da se je veliko naših plesalcev odločilo, da sodelujejo in gredo na tridnevno druženje in soustvarjanje, kar bomo hkrati izkoristili tudi za snemanje novega videa v povezavi z dogodkom in spoznavanja novih plesalcev ter drugih ljudi, za nas pa bo tudi neko malo skupno preživljanje časa izven naše dvorane, ko bomo lahko klepetali, se smejali, uživali v naravi in plesali.
Kdo je ekipa, kdo so plesalci, soustvarjalci?
V ekipi so poleg naju z Albertom še Peter Capuder, Živa Stanovnik, Petra Ramovš, Sara Brčvak, Kristina Krista Sicherl, Ana Belac in Zala Lazar. Naučile so se jo sicer še tri plesalke, ampak jim žal ne bo uspelo z nami. Albert bo tokrat naš fotograf − ravnokar je 1. 8. 2020 odprl svojo novo spletno stran s svojimi fotografijami, video posnetki, projekti in blogom (https://albertpodrekar2013.wixsite.com/photography), poleg tega pa bo skrbel za to, da bo naša komunikacija tekla − njegov materni jezik je tudi nemščina in bo zato naš glas. Hkrati bo režiser videa o dogodku.
Kako pa je prišlo do sodelovanja z organizatorjem?
Ajda Miklavčič, naša plesalka, nas je povezala prek prijateljice z avstrijsko koreografinjo Claudio Ahrer, ki se je s Sabino Schriffrer (organizatorka). Pridobili so evropska sredstva za projekt, ki so ga prijavili, in eden od pogojev je bil čezmejno sodelovanje, tako da smo dobili povabilo in se z veseljem odzvali. Potem sva šla midva z Albertom v Avstrijo v Celovec na pogovor o sodelovanju in nastala je kemija med nami ter se je začelo − dogovori, zamisli, ustvarjanje, v času korone pošiljanje delčkov video posnetkov, pogovorov in vaj prek skypa, in zdaj nas čaka še zadnje dejanje − preplet vsega ustvarjenega in predstavitev občinstvu. Projekt je namreč precej večji, saj ga izvajajo že en mesec in so ga v različicah izvedli že v treh mestih, prihodnji je na vrsti Köttmarsdorf, kjer plešemo tudi mi. Morali bi plesati na treh lokacijah, pa nam je korona to preprečila (malo pa tudi najino bivanje in delovanje v Bruslju).
Kaj tebi kot koreografinji pomeni to sodelovanje in kaj pomeni za skupino?
Meni take vrste povabilo in sodelovanje pomeni res veliko − razlogov je več: prvič je zame izjemna čast, da se lahko povežem in sodelujem s tujo koreografinjo in skupaj izpeljemo projekt, ki pomeni mednarodno sodelovanje, drugič je to delno povezano z mojo stroko (poučevanje slovenščine, pri kateri učim dijake o koroškem plebiscitu, zamejcih in maternem jeziku, dvojezičnosti in težavah ob tem), tretjič pa je to nova izkušnja in prvo javno plesno nastopanje po pandemiji, ki kot vemo, je zelo omejila take vrste prireditev in kulturne dogodke nasploh. Zelo se veselimo tega sodelovanja v Avstriji in verjamem, da bo iz tega nastalo še kakšno v prihodnje, ker smo se zelo povezali.
Tesno sodelujeta kot artista in kot zasebna partnerja. Je ta odnos vedno nadgradnja ali je včasih tudi naporno?
Odkar sva skupaj in soustvarjava, nama niti enkrat ni bilo dolgčas, nikoli se nisva sprla, ampak se nama zdi, da rasteva, da najine zamisli kar bruhajo iz naju, in ko eden nekaj predlaga, drugi dopolni na način, da nastane nekaj izjemnega. Hkrati naju to tudi izjemno povezuje in oba verjameva, da je ravno to pot do uspeha in predvsem sreče − tako partnerske kot poslovne. Albert gre recimo zjutraj zgodaj teč in pride nazaj ter mi reče: “Katja, tole skladbo moraš poslušati nujno zdaj takoj in mi povej, kaj slišiš, čutiš?” In ko jo poslušam, mu hitim razlagati o koreografiji, kostumih, zgodbi, sceni … in oba veva, da je to nekaj, kar bova izpeljala. Vsi najini obiski muzejev, plesnih predstav, gledališč, sprehodi v naravi pa ‘povzročijo’ nastanek fotografij, zamisli in video posnetkov, ki jih vključiva v projekte. Ceniva drug drugega in res odlično sodelujeva − jaz sem začela celo ‘malooooo’ teči, on pa je zbral pogum in bo predstavil svoje fotografske umetnine.
Poletje pa preživljata kje?
Po prihodu v Slovenijo iz Belgije sva najprej potrebovala kar precej časa, da sva dojela in se navadila, da nisva več v Bruslju v Belgiji, ki se nama je globoko zasidral v srce in ga zelo pogrešava, potem sva najprej ustvarjala za dogodek v Avstriji in jaz že za svoja dva nova projekta − novo plesno pravljico in novo plesno multimedijsko predstavo, zdaj sva ravno prišla z Lošinja, kjer sem jaz risala in pisala besedilo za plesno pravljico in plesno predstavo, Albert pa je urejal svojo fotografsko spletno stran, ta teden bomo v večini trenirali za Avstrijo in v čez vikend odhajamo tja, potem pa spet nazaj v dvorano ustvarjat naprej − konec meseca nas namreč čaka že prva uprizoritev naše plesne predstave Življenje je vrednota, tokrat za Hospic v Šentjurju pri Celju, za katero upamo, da nam jo bo uspeli izpeljati, imamo pa tudi že datume za nekaj izvedb te predstave v jeseni.
Kakšni pa so načrti za naprej v teh čudnih časih, ko nekako ne moremo prav dolgoročno načrtovati?
Midva se drživa načela, da z ustvarjanjem življenje potuje naprej in pripelje priložnosti, zato načrtujeva in se dogovarjava kljub novim razmeram in upava, da bomo lahko izpeljali vse v sicer neki drugačni obliki, ampak ne bomo odnehali in se ustavili, ker verjamemo, da dajemo s svojim delovanjem upanje Malim vitezom, ki jim namenjamo denar od prodanih vstopnic, in tudi drugi, za katere želimo plesati naprej. Poleg tega pa imamo tudi svojo dvorano, v kateri imamo stole (in jo lahko spremenimo v dvorano) in projekcijo ter nekaj lučne opreme in meglo in bomo za manjše skupine ustvarjali in izvajali projekte tudi pri nas.
Ostajata na relaciji Slovenija−Belgija−Nemčija? Ali pač ne?
Ja in ne. Albert je razpet med Nemčijo in Slovenijo in še drugimi evropskimi državami zaradi svojega dela, plesno ostajava povezana z Belgijo, Avstrijo, Hrvaško, Bosno, Srbijo in celo Španijo, in verjamem, da bomo vse že začete pogovore in sodelovanja še izpeljali, sicer pa bova prihodnje leto bolj prisotna v Sloveniji.
Hvala in srečno!