Plesna zgodovina - čevljarstvo Piškurič

Ljubljana 6. maj 2024 - prispevek Branke Lončarič, uvod zapisala - Katja Vidmar. 

V mesecu januarju smo dobili nenavadno sporočilo in kmalu zatem še klic. Klicala nas je gospa Branka Lončarič, žena pokojnega gospoda Piškuriča, ki ga plesalci zelo dobro poznamo, saj ima skoraj vsak izmed nas vsaj en par njegovih čevljev, od katerih se kar ne moremo ločiti. Čeprav je ta par star, obrabljen in so barve že zbledele, pa so tako zelo udobni in tako "lepo plešejo". Sama imam tri pare že več let - ene mi je gospod Piškurič izdelal za poroko in se čudil mojemu majhnemu stopalu; druge - jazz - so prepelesale večino nastopov na televiziji in po prireditvah; tretje pa so poskakovale z mano, ko smo plesale kan kan in charleston. Še vedno jih hranim na posebnem mestu in sem vesela, da sem plesala v njih.

Gospa Lončarič je po moževi smrti zbrala vse pare, ki so še ostali in jih ponudila našemu plesnemu studiu, da jih za simbolno ceno ponudimo plesalcem in res - ko smo objavili novico, da imamo njegove čevlje, je telefon zvonil ves čas in vsak je povedal svojo zgodbo in izkušnjo o njegovih čevljih - iz vseh zgodb pa smo lahko razbrali eno - njegovi čevlji so bili res nekaj posebnega.

Ena od plesalk, Irena Ž., je celo prinesla sabo svoj par in želela kupiti prav takega, na koncu pa je kupila štiri pare! Napisala nam je tudi sporočilo: "Že od nekdaj sem si želela biti plesalka. Kadarkoli sem se znašla v centru Ljubljane, sem v Židovski ulici občudovala plesne čevlje v izložbi čevljarstva Piškurič. Zdeli so se mi tako nedosegljivi. A prišel je čas, ko sem končno vstopila in kupila en par, kasneje še enega.

Spomnim se lepega izveska, prijetne trgovinice in prijaznega gospoda v njej. To je bilo pred skoraj 20 leti in v Piškuričevih čevljih še vedno plešem. Tako kakovostnih in obstojnih čevljev še nisem imela, pa sem jih mnogo let uporabljala le še za preplesavanja in plesne tečaje, novejše čevlje drugega čevljarja pa za bolj imenitne plese. Novi čevlji so začeli razpadati, usnje in saten na Piškuričevih čevljih pa sta še danes v dobrem stanju.

Ko sem v tistem koncu Ljubljane, se še vedno z nostalgijo sprehodim po Židovski ulici, kjer pogrešam prijetno trgovinico s plesnimi čevlji."

Lepo je bilo videti, kako prihajajo ljudje in kupujejo njegove čevlje, ker želijo v njih plesati, ker jih želijo za spomin ali ker jih bodo nekomu podarili.

Hvala vsem, ki ste prišli in kupili še zadnje pare. Naj z vami plešejo še dolgo!

Tu pa je še zapis s fotografijami iz zasebenga arhiva, ki je delno povzet po članku Barbre Drnač: Plesni klepet, objavljeno v PIL, marec 1999 in po spominu Bojanove žene Branke Lončarič Piškurič.

Čevljarstvo Piškurič - Zgodovinski oris

Inženir usnjarsko predelovalne tehnologije, specialist za izdelavo plesnih in poročnih čevljev, žal že pokojni, Bojan Piškurič, je imel delavnico in prodajalno na Židovski ulici v Ljubljani. Nad lokalom je v tem času visel eden najlepših  portalov in izveskov, prava umetnina.

Družinska čevljarska tradicija sega v leto 1962, ko je Bojanov oče, čevljarski mojster Peter Piškurič, prišel iz Črnomlja v Ljubljano in se zaposlil v delavnici, ki je bila takrat last mojstra Viktorja Zaplate. Kasneje je prevzel delavnico Peter in kot lastnik te delavnice čevljarsko tradicijo čez leta prenesel na svojega sina Bojana. Bojan je končal srednjo obutveno šolo v Kranju, na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo pa študij usnjarsko predelovalne tehnologije. Velik zgled mu je bil oče Peter, katerega je Bojan že od malih nog spremljal pri delu, kasneje se izšolal, opravil mojstrski izpit ter uspešno zaključil fakulteto.

V mladosti je Peter Pikurič veliko preplesal, plesnih čevljev pa enostavno ni bilo moč dobiti. Napravil

jih je sebi, pa prijateljem, ljudje pa so jih videli in začeli naročati. 

Kot je povedal sam, je imel vedno rad lepe stvari. Najlepši dogodki v življenju pa so se mu zdeli rojstvo, poroka  in ples. Rekel je: »Pri rojstvu nimam kaj, zato pa z veseljem naredim poročne čevlje. Rad to delam, rad to napravim tako, da jih z veseljem pokažem in dam iz rok in da jih ženin ali nevesta s ponosom obujeta!« Ples pa je sploh tisti lepi del življenja, ki se ga je kar najraje spominjal.  Mojster izdelave plesnih in poročnih čevljev Peter Piškurič, se je, ko je z njim tekla beseda o plesu, navduševal, da ni lepšega, kot čeden plesni par, lepo uigran in oblečen, v lepih, pravih plesnih čevljih, ki se zavrti na parketu …

Z veseljem in predanostjo svojemu delu je Peter ustvarjal, kreiral in izdeloval vse vrste plesnih čevljev; čevlje po naročilu, čevlje za gledališča, nastope, birme, poroke in druge pomembne dogodke v življenju posameznika vse do svoje smrti leta 2004 . Ob njem se je kalil sin Bojan, pomagali pa so jima zvesti pomočniki.

Po očetovi smrti je čevljarsko obrt prevzel sin Bojan, ki je do svoje smrti decembra 2010 ostal v tem prostoru in razveseljeval svoje stranke s kvalitetno in estetsko izdelanimi čevlji.

Pogled v delavnico

V Bojanovi delavnici je obiskovalec lahko videl lesketajoče se usnje, ostro oko pa je lahko zaznalo, da je to usnje nekoliko tanjše od običajnega, da so ženske pete nenavadno elegantne, da so v škatlah shranjene bleščice in skice, na njih pa so napisana imena, kot npr.: princesa Aurora, vila Carabosse, princ Florimund. Iz teh zapisov je obiskovalec lahko ugotovil, da gre za čevljarsko delavnico, kjer nastajajo plesni in baletni čevlji in copati.

Pravzaprav je bilo v čevljarstvu Piškurič moč naročiti prav vse vrste plesne obutve, tako npr. za jazz balet, step, rock&roll, show dance, standardne in latinskoameriške plese, pa tudi za valeto, maturo ali poroko. Skratka, za osebne dogodke. Obisk v delavnici v Židovski ulici v Ljubljani je bil vedno nekaj posebnega.

Čevlji so bili na pogled zelo lepi in na otip tudi kompaktni. Da pa je izdelek na koncu tak, je potrebnih kar nekaj faz izdelave. V razgovoru s pisci člankov za različne časopise ali snemalci za izobraževalne oddaje o poklicih, je Bojan povedal, da je najprej potrebno napraviti skico in izdelati model, po katerem se naredijo kroji čevlja. Po kroju se izreže material po želji plesalca. Eden od zelo zaželenih materialov je bil pogosto saten. Nato so v delavnici posamezne dele sešili skupaj, na kopitu pa oblikovali čevelj, spet glede na plesno zvrst. Nalepili so podplate in peto, pobarvali in pri izdelavi dali vse od sebe, da je bil čevelj plesalki ali plesalcu kot »ulit«.

Kot je Bojan povedal v razgovoru za enega od časopisov, so bile potrebne približno štiri ure za latinskoameriške in standardne čevlje, za jazz copate pa nekoliko manj. Če se je plesalcem mudilo, na primer za tekmovanje, je bila pri delu aktivna celotna ekipa in v nekaj urah so bili čevlji končani. Po naročilu pa so običajno čevlje naredili v tednu dni.

V čevljarstvu Piškurič so izdelovali preko dvajset različnih modelov čevljev. Pri izdelavi je pomembna vrsta usnja, barva, obdelava podplatov, še zlasti pa pet, posebno pri ženskih čevljih. V enih mora plesalec po podu drseti, v drugih »stopirati«, ostro ustavljati, se spet vrteti, za step morajo biti čevlji opremljeni s podkvicami, za jazz ples morajo biti spet drugačni, v ene morajo vstaviti vzmeti … Vse mora biti narejeno po meri. Vsak čevelj ima svojo tehnologijo, svoj design.  Sodobno čevljarstvo seveda mora spremljati tudi modo, vendar brez pretiravanja, saj kot je izpostavil, je osnovna funkcija čevlja predvsem, da drži stopalo tam, kjer je treba. Več poudarka so v njegovi delavnici dajali materialu – satenu, svili, usnju.

Ker je bila kvaliteta čevlja na prvem mestu, so čevlji vedno tudi dolgo zdržali – tako po kilometrih kot po urah. Seveda pa je bila vzdržljivost čevlja vedno odvisna tudi od tega, kdo je lastnik; ali je bil to kakšen državni prvak, ki je veliko nastopal, ali pa je bil to nekdo, ki se je ljubiteljsko ukvarjal s plesom. Pri mladih seveda noga prej zraste, kot pa se čevelj uniči. Vse čevlje so v čevljarstvu Piškurič dobili tudi nazaj – v popravilo seveda, saj se obrabijo in jih je bilo treba popraviti, usposobiti za nadaljnjo uporabo.

Dela v delavnici je bilo vedno veliko, saj Slovenci radi plešemo, tako profesionalno kot ljubiteljsko.