Mitja Popovski: Čas je, da ustvarim nekaj svojega

Pozdravljen Mitja, v naših intervjujih predstavljamo posebne in pomembne ljudi, s katerimi sodelujemo v Katja Dance Company. Na slovenski in mednarodni plesni sceni si pustili velik in pomemben pečat. Tokrat je čas, da naši bralci spoznajo človeka za imenom Mitja Popovski.

Si poseben človek, verjetno te večina enači s pojmom "Kazina", svoj čas najbolj poznane slovenske plesne šole. Zdi se, da je tvoja ljubezen do plesa brezpogojna in pristna. Tvoja predanost te je pravzaprav tvoje celotno življenje kljub številnim preprekam umetnika in športnika obdržala v plesnem svetu, ki je tvoje življenje.

Foto: Albert Podrekar

Za začetek izberi tri besede, s katerimi bi te najbolj lahko opisali kot človeka.

Tri besede, s katerimi bi se opisal, so: radoveden, vztrajen in ustvarjalen.

Tvoja celotna družina je prisotna v plesu. Ples je ob tebi, tako doma, kot na poteh, v dvoranah ... povej nam, kako si tudi sam stopil na plesno in uprizoritveno pot? Kako se je pričela tvoja plesna pot, kje in kam te je peljala? Katere plesne stile plešeš in učiš in kdo ti je pri izobraževanju podajal svoje znanje in izkušnje? Kateri plesni dogodki in dogodivščine ti bodo najbolj ostali v spominu?

Moja cela družina je vpeta v ples. Moja življenjska partnerka Mojca Uršič je vrhunska koreografinja s 35 leti izkušenj kot predavateljica, trenerka in koreografinja. Obe hčerki, Tia in Naja, sta že polnoletni in še vedno plešeta ter začenjata tudi s poučevanjem. Po Mojčini strani je cela družina vrhunskih umetnikov – režiserji, igralci. Doma se je vedno vse prepletalo z obilo idejami in ustvarjalnostjo.

Moja plesna pot se je začela že v osnovni šoli na Polzeli, kjer sem plesal pri svoji prvi učiteljici Savini Vibihal. Bila je predvsem usmerjena v sodobni ples, tako da sem se z njim že zgodaj spoznal. Seveda pa sem bil navdušen tudi nad novostmi, ki so prihajale. Spomnim se filma Flashdance in jazzovskega plesa, posebej pa tistega odlomka z breakdancem, ki me je tako navdušil, da sem se odločil, da moram tudi sam to plesati. Tako sem šel v Ljubljansko Kazino na breakdance tečaje in zavzeto treniral.

Ko sem treniral breakdance v Kazini, sem istočasno veliko treniral sodobni ples in jazz. Obiskoval sem letne seminarje Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki jih je takrat vodila Neja Kos. Hkrati sem ljubiteljsko treniral balet pri učiteljici Jeleni Marković na srednji baletni šoli. Kasneje sem se pridružil jazz skupini v plesni šoli Kazina pod vodstvom Mojce Horvat, kjer sem ostal nekaj časa in se res poglobil v ta stil.

Foto: Albert Podrekar

Ker sem želel spoznati čim več plesnih stilov in se kot plesalec razvijati čim bolj celovito, sem vedno raziskoval nove smeri. Veliko sem se izobrazil tudi v stepu – sprva pri Jadranu Živkoviću, nato pa predvsem v New Yorku, kjer sem spoznal šole in učitelje, ki res poznajo korenine stepa.

Velik del svoje poti sem preživel skupaj z Mojco Uršič. Skupaj sva pogosto obiskovala poletne delavnice v New Yorku, kjer sva imela ugodno bivanje. Mesto mi je hitro postalo kot drugi dom – polno energije, predstav, dogodkov in plesalcev z vsega sveta. Vsako poletje naju je napolnilo z motivacijo za novo sezono.

V New Yorku sem imel priložnost obiskovati številne predstave, dogodke in jam sessione stepa, kjer se zbirajo vrhunski plesalci z vsega sveta. Med nepozabnimi trenutki je tudi najin prvi naslov svetovnih prvakov, ki mi je dal dodatno potrditev, da sem na pravi poti in da se trud poplača.

Že dolgo si prepoznaven kot trener, koreograf in sodnik na slovenski in mednarodni plesni sceni. Po

Foto: Albert Podrekar

vseh teh desetletjih se končno podajaš na samostojno pot. Rodil se je Dance Art! Zakaj Dance Art in kako se razlikuje tvoj pristop k učenju plesa od drugih? Kakšno pot ponujaš članom Dance Art plesne družine in kaj je tvoja vizija? Komu je Dance Art namenjen, starost, kje lahko potem plešejo, kar si jih naučil, kako te lahko povabijo na sodelovanje ... Tisti, ki plešejo pri tebi, te zelo pohvalijo tudi kot človeka. Je potem ključ relacija vaditej /vadeči?

Po vseh teh izkušnjah sem se odločil, da svojo pot nadgradim in ustvarim nekaj svojega – tako je nastal DanceArt.Si. Moj namen ni le poučevanje plesnih korakov, ampak ustvarjanje prostora, kjer se vsak posameznik lahko izrazi, razvija svojo ustvarjalnost in gradi odnos s plesom. Moj pristop se razlikuje po tem, da gledam plesalce kot celostne osebnosti, ne le kot učence, ki morajo osvojiti določene tehnike. Želim, da se naučeno poveže z njihovo energijo, zgodbo in izrazom, tako da lahko to znanje uporabijo v tekmovanjih, na odru ali preprosto v življenju.

DanceArt je namenjen vsem generacijam – od otrok, ki šele odkrivajo svet plesa, do mladostnikov in odraslih, ki želijo ples nadgraditi ali ga znova odkriti. Poudarek je na procesu, na odnosu med vaditeljem in vadečim, na zaupanju, spoštovanju in iskreni povezanosti, ki ples naredi resnično živ. 

Zakaj je Art Dance tako poseben in kje se ti lahko ljubitelji plesa pridružijo? S kom sodeluješ in zakaj?

Posebnost DanceArta je ravno v kombinaciji discipline, umetnosti in svobode izraza. Pridružijo se nam lahko vsi, ki čutijo, da jim ples nekaj pomeni, in želijo rasti kot plesalci in kot umetniki. Sodelujem s posamezniki, ki jim zaupam in jih cenim, ker verjamem, da je dober tim ključ za uspeh. V ples prinašajo svojo energijo, znanje in strast, zato Dance Art ni le moja zgodba, ampak skupna zgodba vseh, ki jo ustvarjamo.

Kako izgleda tvoj tipičen dan v tednu (ali teden)? Kako ohranjaš plesno in mentalno kondicijo?

Moj teden je precej razgiban. Veliko časa preživim na treningih s plesalci, v studiu, kjer treniramo tehniko in pripravljamo koreografije, in na tekmovanjih, kjer sem v funkciji trenerja ali pa sodim. Vsak dan je drugačen, a vedno poln plesa in ustvarjanja.

Kondicijo ohranjam tako, da poleg plesa delam tudi vaje za moč in gibljivost, pa seveda skrbim za regeneracijo. Pomembno se mi zdi, da telo zdrži vse napore, zato mu namenjam dovolj počitka. Za mentalno kondicijo pa poskrbim s tem, da si vzamem čas za družino, pogovor in tišino. To mi da ravnovesje, ki ga potem prenesem tudi v delo.

Foto: Albert Podrekar

Kako vidiš današnjo družbo glede plesa? 

Veliko ljudi pleše, to je res. Bolj me pa skrbi to, da današnje vodilo družbe narekuje, da je treba vse stvari opraviti čim hitreje. Ker smo povezani tudi s hitrim pregledovanjem spleta, kratkimi novicami in različnimi efekti, imam občutek, da si ljudje – predvsem mladi – želijo vse zelo hitro.

Če želiš nekaj res dobro osvojiti, je potreben čas. Pa ne samo to – tudi, da nekaj zares ceniš, je potreben čas. Če na primer naredim sedem koreografij v desetih dneh, ali pa eno koreografijo razvijamo tri mesece, bomo veliko bolj cenili tisto, ki smo jo razvijali tri mesece. Preprosto zato, ker smo vanjo vložili več svojega časa, misli in truda. Pomemben je proces, ne samo rezultat, saj šele s tem rezultat zares začutimo. In prav zaradi tega me skrbi, kako družba danes gleda na stvari.

Kako gledaš na tekmovalni ples po vseh teh izkušnjah doma in v tujini? Kaj bi veljalo spremeniti in koga nagovoriti za te spremembe? Si morda naletel na kake pogoste napačne predstave o tekmovalnem plesu in kaj bi želel na to reči? 

Mislim, da je tekmovalni ples izredno razvit. Na žalost pa me moti, da je vse bolj atletski in gimnastičen. Če pogledam z vidika športa, imamo atletiko – tam tečejo hitro, skačejo visoko in daleč. Imamo gimnastiko – tam prikazujejo ekstremne telesne sposobnosti, rotacije in skoke. Zato ne vidim razloga, da bi tekmovalni ples moral slediti tem športnim elementom.

Pri tekmovalnem plesu bi bilo potrebno poudariti ravno tisto koordinacijo in plesno interpretacijo, ki je ti športi ne pokrivajo. Predvsem pa je ključen umetniški del: ples ni samo fizične sposobnosti, ampak tudi sposobnost interpretacije, sposobnost, da potegneš gledalce v zgodbo, jih začaraš, da za tistih nekaj minut pozabijo na svet okoli sebe in se popolnoma prepustijo koreografiji.

Kar se mene tiče, je ena največjih napačnih predstav tista, da nekateri umetniki, ki se ne ukvarjajo s tekmovanjem, vidijo tekmovalni ples samo kot merjenje in primerjanje. Res je, da je zelo težko izmeriti, katera koreografija je “lepša”, podobno kot pri dveh slikah na steni – kdo lahko reče, katera je boljša?

Kljub temu pa bi rad poudaril, da tekmovalni ples še vedno vsebuje ogromno vrhunskih koreografskih dosežkov in odličnih umetniških del. Motivira mlade plesalce, da trenirajo, razvijajo svojo tehniko in tudi umetniško življenjsko energijo. V določeni fazi razvoja plesalca je lahko tekmovalni ples zelo pomemben.

Je pa razlika med tekmovalnim plesom in drugim športom v tem, da vrhunec plesalca ni zmaga na svetovnem prvenstvu, ampak postati profesionalni plesalec, ki lahko pokaže svoje znanje, izkušnje in umetniški izraz na odru pred publiko. To je popolnoma drugačno doživetje od tega, kako doživljaš tekmovanje pred gledalci in sodniki, ki ocenjujejo rezultat.

Biti plesalec je verjetno ena težjih področij, saj plesalci javno prikazujete mešanico izjemno težkih fizičnih likov in gibanj, ki pa morajo hkrati dramsko uprizarjati čustva, zgodbe in stanja na ritmičen in edinstven način, ki gledalcu nekaj sporoča in se ga poskuša dotakniti. Kaj ti pomeni tvoje koreografsko izražanje na odru pred publiko in s svojo ustvarjalnostjo "začarati" gledalce? Kaj ti pomeni ples v smislu tvojega izražanja?

Meni to predvsem pomeni, da ko ustvarim neko koreografijo, si jo gledalci zapomnijo in da jim ostane v spominu tudi dlje časa. To pomeni, da nekaj pustim za sabo. Da si jo zapomnijo ne samo mesece, ampak tudi leta kasneje – “aha, ta koreografija mi je nekaj dala, ta zgodba me je spodbudila, nekaj sem se naučil iz tega” in podobno.

Foto: Albert Podrekar

Pot te je pripeljala tudi do Katja Dance Company. Kaj te je pritegnilo k sodelovanju? Kakšne so tvoje izkušnje sodelovanja s plesnim gibanjem Katja Dance Company in kaj bi sporočil plesalcem, ki bi se KDC morda želeli pridružiti v plesnih produkcijah. 

S Katja Dance Company sem najprej prišel v stik, ker sem potreboval nove prostore za ustvarjanje. Pozneje se je izkazalo, da imamo podobne poglede na ples kot umetnost, torej – DanceArt. Katja in Albert sta iskrena ljubitelja plesa in sta nabrala že veliko izkušenj s svojimi predvsem dobrodelnimi predstavami, ki so močno sporočilne in tehnično dodelane.

Ideja o sodelovanju DanceArt.Si s Katja Dance Company me je pritegnila zaradi njihove odprtosti za sodelovanje z drugimi. Sodelovanje mi bo dalo priložnost, da sem del produkcij, ki združujejo dobre plesalce in močne umetniške ideje.

Plesalcem, ki razmišljajo o pridružitvi, bi sporočil: pridite pripravljeni na trdo delo, a hkrati odprti za izkušnjo, ki vas bo bogatila tako plesno kot osebno. Tukaj boste spoznali, kako združiti tehnično odličnost z ustvarjalnostjo in kako ples postane več kot gib – postane zgodba, energija in umetnost, ki jo občuti tudi publika.

In tako vas Mitja Popovski s svojo ekipo vabi v njegovo plesno družbo. Vse informacije na https://danceart.si/