Ko ti telo nekaj sporoča …

Če bi mi dve leti nazaj nekdo rekel, da bom slišala dva stavka Ne boste več mogli plesati in Prilagoditi boste morali svoje življenje, bi ga verjetno zelo grdo pogledala in ne bi poslušala, kaj to dejansko pomeni. Danes lahko rečem, da sem v teh dveh mesecih in pol "prehodila" pot, ki ni bila lahka in me je streznila.

Vsi plesalci se soočajo z bolečinami v mišicah in sklepih, poškodbami in boleznimi … in večina se z njimi sprijazni, ker so del in hkrati posledica plesalčevega življenja in vseh treningov ter nastopov. Včasih pa telo sporoča, da je stvar precej bolj resna in nas zaustavi.

"Ne boste več mogli plesati"

Sama sem opozorilne znake dolgo ignorirala in vedno našla kup izgovorov, zakaj ne morem do zdravnika, zakaj nimam časa počivati in zakaj moram in želim plesati kljub vedno bolj močnim bolečinam. Začelo se je z določenimi gibi na treningih in vajah, ki so povzročili ostro bolečino, ki se ni umirila takoj, ampak je trajala nekaj minut ali celo ur. Potem so se začele težave ponavljati in stopnjevati, na nastopih me je bilo strah, kaj bo, če se to zgodi med predstavo. Bolečina je včasih ohromila eno ali obe moji nogi do te mere, da nisem več zmogla koraka ali pa me je zvilo in sem obležala na tleh. Najprej sem bila prepričana, da je le vnetje in bo minilo, ko mi bo uspelo malo počivati, vendar je potem že hoja po stopnicah ali čisto običajna vsakodnevna vožnja povzročila bolečino.

Zdravnik me je poslal na RTG in MRI in izvidi so pokazali, da imam v hrbtenici dve cisti (Tarlova cista), ki ožata kanal, kjer so živci. Poleg vseh ostalih sprememb, ki so pač del staranja telesa, sta me ti dve najbolj omejevali in mi je bilo jasno, da ne bosta kar izginili, sploh, ker sta rastli. Napoved operacije je bila zame šok in nekaj, kar si nisem predstavljala, ker to zame pomeni odsotnost v službi in na treningih in predstavah, tega pa nisem mogla sprejeti. Odlašala sem več kot leto dni, ko preprosto ni šlo več – na generalkah tik pred predstavami je bilo tako hudo, da sem ležala v hudih bolečinah na odru in nismo vedeli, ali bomo predstavo sploh lahko speljali. Vedela sem, da moram na operacijo.

"Prilagoditi boste morali svoje življenje"

Pogovor s specialistom me je sesul, predvsem zato, ker je bil neoseben, hladen, brezkompromisen in zame krut – ko ti nekdo reče, da ne boš več dosegel z rokami tal, da lahko pristaneš na vozičku, da naj si ples izbijem iz glave, je tako, kot da bi glasbeniku vzel glas ali možnost igranja inštrumenta – in to me je spravilo na dno.

Ples je zame življenje, nekaj, kar živim, diham in je moj svet pobega, sanj, ustvarjanja in lepote. Ples je moj izraz, moja odločitev, moj namen. Z njim sem lahko to, kar želim in z njim pomagam drugim, zato je moja nuja.

Do avta sem hodila hitro in zraven jokala – malo od žalosti, malo od jeze. Premišljevala sem o tem, da sem že dvakrat doživljala podobno situacijo ob operacijah kolena – prav tako so mi odstranili ciste – in še vedno plešem. In ko sem bila dojenček, so moji mami zdravniki rekli, da ne bom shodila zaradi ploskih stopal, danes pa sem plesalka in koreografka. Moja trma je naraščala in v sebi sem se že takrat odločila, da mi ciste ne bodo vzele moje največje ljubezni – plesa.

Poiskala sem še več mnenj in tik pred odločitvijo o operaciji našla zdravnika, ki mi je z veliko mero empatije vse razložil, me poslušal, mi predlagal več možnosti in mi dal možnost, da sem se odločila za datum, ki je tudi meni ustrezal in pomiril moje strahove.

Operiral me je dr. Gregor Rečnik v UKC Maribor in vse, kar lahko rečem njemu in osebju – anastezistom, medicinskim sestram - je IZ SRCA HVALA! Njegova prijaznost, empatija, strokovnost in profesionalnost so vrline, ki jih premorejo VELIKI zdravniki in prišel me pogledat pred operacijo, da me je še enkrat seznanil s postopkom in pomiril, pa tudi po operaciji preveril, če je vse ok.

Po operaciji sem se morala navaditi, da ležanje in sedenje pač ni nekaj, kar je prijetno, pa tudi stati nisem mogla dalj časa, tako da so bili prvi dnevi težki, rana je bila boleča in bolečine kar hude. Počasi sem tudi s hojo, ki mi je še najbolj ustrezala, napredovala in čutila, da tiste ostre bolečine ni več. JUHUHU!

Sledili so dnevi, ko sem morala biti potrpežljiva in bi morala veliko počivati, kar pa mi ni šlo najbolje od rok. Ker so mi povedali, da plavati, kolesariti in plesati ne smem, poleg tega sem hodila na preveze rane in sem bila na bolniški, sem se morala v glavi posloviti tudi od načrtov za poletje. Vročina in enoličnost sta bili moji sovražnici in sem komaj čakala, da dobim datum za rehabilitacijo v Zrečah, kjer bom končno lahko začela delati vaje.

Že prvi dan smo v Termah Zreče vsi, ki smo prišli za štirinajst dni na rehabilitacijo po operacijah, dobili urnike terapij. Zelo me je veselilo, da sem dobila vaje v bazenu, tri različne telovadbe, fizioterapijo … po osem terapij na dan. Spoznala sem tudi pet krasnih žensk, s katerimi smo se štirinajst dni skupaj mučile v bazenu, pri telovadbi, se ob zajtrku, kosilu in večerji nasmejale in se zelo povezale, popoldan pa pridno migale še v bazenu in se sprehajale od hišic do zdravilišča, zato smo zvečer od utrujenosti popadale v posteljo. Nikoli še nisem tako veliko delala res samo zase in odmislila vse ostalo. Že ko sem šla, sem se odločila, da bom delala vse, kar mi bodo rekli in še več, tako sem namesto ene vadbe v bazenu delala dve, si zapisala vse vaje pri telovadbi in na fizioterapiji in jih v hišici ponovila še popoldan, v bazenu popoldan spet delala vaje in včasih šla še sama v telovadnico in delala dodatne vaje in vse to se je obrestovalo, da so rezultati odlični in je rehabilitacija v celoti uspela. Terme in zdravilišče Zreče, predvsem pa vsi terapevti, ki so z nami delali, si zaslužijo medalje za svojo prijaznost, profesionalnost, nasmehe, spodbudo in vse nasvete in pomoč. Veliko sem se naučila o sebi, o svojem telesu, omejitvah, pa tudi o tem, kako moram poslušati svoje telo, da bom še naprej lahko aktivna.

Photos: A. Podrekar

In prav zaradi tega danes spet plešem, včeraj sem izvedla prvi trening in sem neizmerno hvaležna in srečna, da bom lahko nadaljevala in 11. 9. 2025 zaplesala v plesni pravljici Mišja šola v Velenju na Pikinem festivalu, in 19. 9. 2025 v celovečerni plesni predstavi Zašto ja (Zakaj jaz) v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu – obakrat z dobrodelnim namenom.

Hočem, zmorem, bom!