"Ples je moj svet, v njem sem resnično iskrena. Je moj izraz in moje zatočišče." Katja Vidmar

Updated: Nov 21, 2022

Parada plesa, 21.4.2017

Za uvod v intervju se, prosim, predstavi našim bralcem in bralkam v dveh, treh stavkih kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Katja Vidmar, in kam si namenjena?

Sem plesalka, koreografinja, profesorica slovenščine, pa tudi mama, hčerka, partnerica, prijateljica, inštruktorica … Predvsem pa sem s srcem in dušo predana plesu. Večkrat rečem, da si želim svoj plesni studio in več časa za ustvarjanje, da bi lahko s plesom pomagala ljudem.

Tale čas je zate nekaj posebnega, inspirativno žalosten oziroma kako bi ga ti poimenovala? Si namreč sredi ustvarjalnega procesa predstave Živjenje je vrednota.

Življenje je vrednota je dobrodelni plesni projekt, s katerim želimo pomagati ustanovi Mali vitez, ki pomaga mladim, ozdravljenim od raka. V predstavi pleše dvanajst plesalcev različnih starosti in različnih zvrsti. Ustvarjanje nas je povezalo in hvaležna sem vsem, da sodelujejo v takem projektu z mano. Nekateri med njimi so sodelovali že v predstavi Ženska, s katero smo pomagali ženskam, ki doživljajo nasilje, in ta predstava je neke vrste nadaljevanje dobrodelnosti. Počaščena pa sem tudi, ker je častno pokroviteljstvo spet sprejela gospa Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije. Medijski podpornik pa je Parada plesa, kar mi veliko pomeni. Od oktobra do zdaj smo ustavili plesno predstavo, ki govori o zdravnici, ki je zavezana svojemu poklicu in rada pomaga bolnikom, potem zboli in se bori sama s sabo, ker ve, kaj jo čaka. Išče pot in izhod ter ceni življenje kot največjo vrednoto in darilo. Povezali smo se s sedmimi slovenskimi gledališči, ki so nas velikodušno sprejeli in jo bomo izvedli v Ljubljani, v Šentvidu, na Vrhniki, na Bledu, v Dolskem, v Mariboru in Murski Soboti, dogovarjamo pa se tudi z zamejci in izseljenci, tako da upamo, da jo bomo ponesli med širok krog ljudi in donirali čim več. Ob ustvarjanju predstave Življenje je vrednota sem spoznala veliko ljudi, ki jih je rak zaznamoval. In ob njihovih žalostnih zgodbah boli tudi mene. Vse bi dala, da bi jim lahko odvzela bolečino in strah. Hkrati me vse te zgodbe spodbujajo, da kljub poškodbam in bolečinam v mišicah vztrajam, plešem, ustvarjam …

S predstavo boš ena tistih pogumnih, ki boš razbijala tabuje ob besedi rak. Se strinjaš?

Ja, rak je povsod. Zelo tiho se pritihotapi v naša življenja in jemlje, uničuje, podira. Vsak med nami pozna koga, ki se bori z rakom ali pa je izgubil koga zaradi te bolezni, in mi bi jim radi sporočili, da jih vidimo, slišimo in da niso sami, da smo z njimi in plešemo zanje. Želim, da se o tej temi več govori in piše in da vsi, ki jih je rak zaznamoval, vedo, da se borimo z njimi. Večina se premalo zaveda, kakšne posledice ima zdravljenje – slabša koncentracija, zaprtost vase, težje vključevanje v družbo … Ko sem bila v Zrečah pri Malih vitezih in sem izvedla brezplačno plesno delavnico, sem začutila, kako jih je ples odprl, sprostil in jim vlil upanja, in zaradi tega sem zelo ponosna na ta projekt.

Kaj lahko storimo mi kot gledalci, kaj nam polagaš na / v srce?

Upam, da bodo gledalci začutili našo energijo in uživali v zgodbi, ki smo jo spletli preko projekcije in besedila ter plesa, in odšli iz dvorane z zavedanjem, kako dragoceno darilo je življenje, predvsem pa, da bodo na naše naslednje predstave povabili svoje prijatelje in bodo delili naše sporočilo naprej.

Sva skočili na današnji čas, a kljub temu me zanima, kje se je tvoja plesna pot začela? Zakaj si začela plesati in kaj je bil navdih za to, če sploh kaj?

Verjetno mi je bil ples položen že v zibko. Plešem od malih nog – začela sem z baletom, jazzom, nadaljevala s show plesom, družabnimi plesi, hip-hopom, streetom in modernim. Prav gotovo ima zasluge moja sorodnica Meta Vidmar, ustanoviteljica modernega plesa na Slovenskem, ker mi je oče večkrat pripovedoval, kako je imela v Vidmarjevi vili plesno dvorano, v kateri je poučevala ples, in sem ponosna, da imam take korenine. Več let sem plesala pri plesni skupini Make up in z njo nastopala v oddajah Nedeljskih šestdeset, Brez zapor, Pri Mariu, pa tudi na Melodijah morja in sonca … Ples je moj svet in v njem sem resnično iskrena. Je moj izraz in moje zatočišče.

Obvladuješ kar precej plesnih zvrsti – od baleta, jazza, showa, hip-hopa, streeta … Je to bila potreba oz. je potreba ali pač tvoja radovednost, da spoznaš vse, kar se lahko pleše (skoraj vse)?

Po naravi sem radovedna in me v zvezi s plesom zanima vse. Redno hodim na plesne predstave, kolikor mi čas dopušča. Zdi pa se mi tudi, da mora plesalec poznati več zvrsti in se stalno preizkušati v novih tehnikah in zvrsteh, ker tako napreduje.

Na eni strani si koreografinja, na drugi pedagoginja. Kako usklajuješ ti dve različni funkciji, če sta zate sploh različni?

Poučevanje plesa je druženje z ljudmi, ki se radi gibajo, je poslanstvo, ki ga čutim kot možnost, da vplivam na ljudi, da se zavedajo svojega telesa. Koreografija je ustvarjanje, izražanje, možnost uresničevanja idej, sanj, zamisli. Ker delam tudi v šoli in predajam znanje dijakom, sta to res precej različna svetova, ki pa mi omogočata, da sem stalno med različnimi ljudmi in lahko dajem.

Katere vadbe pa tvoji tečajniki in tečajnice najraje obiskujejo in zakaj?

Že trinajst let obiskujejo pridne odrasle tečajnice vadbo za ženske – kombinacija plesa in več vadb z elementi, ki prav gotovo pomagajo pri vzdržljivosti, oblikovanju telesa, prožnosti …, sem preizkusila na sebi in vem, da deluje. Veliko deklic sanja, da bodo nekoč plesalke, zato je jazz balet tudi zelo obiskan, družabni plesi pa so tisti, pri katerih je lepo videti, kako se pari sprostijo, povežejo, spet obudijo ljubezen …

Danes vadba že dolgo ni več ‘shujševalna kura’, ampak vse bolj način življenja. Kako ti doživljaš to intenzivno ukvarjanje s plesno vadbo in kaj te vodi pri tem?

Gibanje je nujna in osnovna dejavnost, ki bi jo moral človek vključevati v svoj vsakdan, in zame je gibanje nuja, brez katere ne mine dan. Prepričana sem, da z vsakodnevno vadbo ohranjamo zdravo ravnovesje v telesu in prožnost, ki je še kako nujna za starost. Sploh si ne predstavljam dneva brez plesa – če so kdaj slučajno kakšne počitnice ali prazniki, grem najraje v kakšno dvorano in plešem, če pa ni te možnosti, postane dnevna soba plesni studio.

Ne vem, če si se udeleževala tekmovanj, pa kljub temu – kakšno mnenje imaš o tekmovanjih, na katera se množično zgrinjajo plesalci modernih tekmovalnih plesov?

Ne maram tekmovanj. Sem tekmovala in doživela, da me je ameriški sodnik na svetovnem prvenstvu ocenil z najvišjimi točkami in mi čestital, slovenska sodnica, ki mimogrede te zvrsti sploh ni nikoli plesala, pa najslabše. Takrat sem se odločila, da ne bom več tekmovala, ker se mi ni treba nikomur dokazovati.

Koliko koreografij na sezono pripraviš in od kod črpaš ideje, kaj te navdihuje?

Na sezono pripravim okrog dvajset različnih koreografij za različne skupine in vadbe. Lani sem sestavila tudi koreografijo za babice in so odlično odplesale. Inspiracija je včasih glasba, včasih kak prizor v naravi, včasih kakšen človek, ki ga srečam, beseda, ki jo slišim …

Je Katja Dance Company že našla svoj prostor na slovenskem plesnem nebu?

Smo drugačni od drugih. Ne tekmujemo niti ne vstopamo v plesni prostor z namenom, da bi koga izrinili. Želimo ustvarjati plesne predstave, izobraževati mlade plesalce, jim nuditi možnost izražanja in razvijanja in pripravljati plesne predstave za različne namene.

Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Mogoče s pogledom nazaj na množico zabavnih oddaj, v katerih si imela možnost plesati.

Plesala sem v skupini, v duetu, solo. Pridružila sem se tudi plesnim delavnicam in poznam plesne sole. Zdi se mi, da se premalo povezujejo med sabo. Lani sem s prijateljico sestavila koreografijo za FlashMove – projekt, katerega namen je spodbuditi h gibanju čim več ljudi, in sem povabila tudi plesne sole. Ni prišlo do sodelovanja, kar me žalosti, ker je to v tujini povsem običajna praksa. Ampak nisem še obupala, imam še nekaj idej in bom spet poskusila povezati plesalce in plesalke …

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?

Osrečuje me možnost, da z gibi izrazim sebe, da skozi ples sporočam in da nastane nekaj posebnega, neponovljivega. Žalosti me, kadar me telo ne uboga in mi bolečina prepreči, da ne morem plesati. Mislim pa, da sem najbolj srečna, ko sem v dvorani in ko plešem.

Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ in kam hodiš po nova plesna znanja?

Meta Vidmar, ker imam očitno nekaj njenih genov, Edvard Clug, Ana Klašnja in Lukas Zuschlag – plesno predstavo Romeo in Julija sem šla gledat štirikrat zaradi njiju … pravzaprav vsi plesalci in plesalke, ki me prepričajo. Občudujem vse plesalce, ker vem, koliko truda, vaj in odrekanj je v njihovem plesu.

Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?

Rada imam morje, drevesa, sprehode s psičko, svojo družino, poslušanje glasbe. Včasih tudi pišem. Prostih trenutkov sicer zdaj ni, ker je vse namenjeno predstavi, ampak v resnici to rada počnem.

Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše …nikamor.

Uf, najbrž plesna oprema, USB z glasbo in sponke in elastike za lase …

Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Katja?

Po tem, da ves čas govorim in razmišljam o plesu. In potem, da ves čas hitim, preskakujem stopnice, koreografiram. Pa po tem, da ne znam reči ne in bi vsem rada pomagala in namenila svoj čas, pa včasih ne gre …

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?

Hočem, zmorem, bom!

Plesati pa zate pomeni …

Dihati, živeti, ustvarjati, obstajati …