top of page

Katja Vidmar. Povezati knjige s koreografijo pa je bil zame poseben izziv!

Barbra Drnač - Parada plesa - 17. oktober 2022

Originalni intervju s fotografijami v spletnem portalu Parada plesa.

Pogovor s plesalko in koreografinjo Katjo Vidmar pred premiero predstave Knjiga, ki bo v petek, 21. oktobra, ob 20.00 v Španskih borcih.


Draga Katja, pozdrav, in prepričana sem, da je v teh dneh v dvorani Katja Dance Company precej vznemirljivo. Ste namreč pred premiero predstave Knjiga. Kaj se dogaja v dvorani in kaj se skriva v vaši Knjigi? Pozdravljena, Barbra, res je, pri nas v dvorani se kostumi, scena, glasba in ples lovijo ter vznemirjenje pred premiero je nalezljivo. Vaje vsak dan od nas zahtevajo veliko napora in prilagajanja, vse ostalo mora počakati. V tej predstavi se prepletajo štiri umetnosti, ki so mi blizu – ples, glasba, književnost in slikarstvo. Deset knjig, ki so zaznamovale moje življenje, se je prelilo v koreografije in videoprojekcijo (ki jo je tudi tokrat ustvaril Albert) ter nastala je plesna predstava Knjiga (delovni naslov The book). Dvorana je zame prostor, kjer ustvarjalna energija pride na dan in mi dovoli, da sanje pretopim v resničnost. Najbolj srečna pa sem, ko vstopijo plesalke in se naše plesno potovanje začne.


Navdih za novo predstavo je torej izbor tvojih ljubih deset knjig. Zaupaj nam, katere so, zakaj ravno te in kaj jih povezuje med sabo?

Nisem jih izbrala po nekem vrstnem redu, prej po tem, v katerem obdobju in ob kakšnih trenutkih so mi prekrižale pot, kaj so v meni pustile, zakaj jih imam na knjižni polici blizu in jih večkrat vzamem in prebiram. Darilo števil, Čigavo življenje, Gosenica, Preobrazba, Ženski zapor, Zgodbe za razmislek, Bralec, Koča strica Toma, Mala plesalka, Svila so knjige, ki so podlaga za to plesno predstavo. Povezuje jih hrepenenje po življenju. Recimo v Bralcu, kjer branje postane edina vez med preteklostjo in sedanjostjo; ali v Svili, kjer življenje polzi in je odvisno od tega, koliko sviloprejk bo preživelo … So tista vez med mano in knjigo, ki se zgodi, ko me zgodba nagovori na poseben način in v njej vidim več – stavke, ki se vtisnejo v spomin. Zdelo se mi je, da lahko s tem izborom in koreografijami sporočam, zakaj jih je vredno prebrati. Mogoče povezava ni vidna, ampak sama v njih vidim sebe, svoje življenje in odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljala. Povezati knjige s koreografijo pa je bil zame poseben izziv.


Koliko časa je nastajala predstava?

Nastajala je leto in pol. Vmes nas je prekinila korona. Najtežje je bilo usklajevati naše urnike in obveznosti, veliko sobot in nedelj smo preživele v dvorani. Pri ustvarjanju celovečerne predstave je toliko stvari, ki se morajo povezati. Koreografije, kostumi, scena, videoprojekcija. Prvič sva na oder poleg plesa postavila stvari, ki dopolnjujejo citate iz knjig, tako da so ‘knjige’ z nami na odru. Snemala sva podnevi in včasih pozno zvečer, Albert pa je večino svojega ‘prostega’ časa delal projekcijo, ki je v mojih očeh vrhunska, nihče ne bi razbral toliko mojih misli in jih prelil v tako lepo projekcijo. Priznam, da se me je dotaknila, in vse ure, ko sva iskala zamisli, poskušala in izumljala načine za snemanje, so vredne tega, kar je nastalo. Recimo to, da številke, ki se izpisujejo, resnično predstavljajo imena plesalk in druga pomembna življenjska števila; ali pa vrteče knjige, ki sva jih posnela v improviziranem izumljenem prostoru v dvorani; če bi naju nekdo opazoval, bi verjetno mislil, da sva nora. Tudi koreografije so nastajale dalj časa, sploh skupinske, sem pa izjemno vesela, da smo vključili dva dueta in solo. Kar se tiče glasbe, pa mislim, da je spet raznolika in ‘močna’.


Okoli sebe si zbrala spet pestro, raznoliko zasedbo plesalcev, ki so verjetno tudi soustvarjalci predstave. Kdo je ekipa in kaj prinaša v novo predstavo? Tokrat plešemo Sara Brčvak, Neža Banovec, Petra Ramovš, Ana Mužič, Kristi Kruusmaa, Zala Šušteršič, Kristina Kolbezen in jaz. Res smo raznolika druščina plesalk, ampak smo se povezale v ekipo, ki diha in živi za to, da bo na odru predstava ‘zasijala’. Pri koreografiji sta sodelovali tudi Neža Banovec s svojim solom in Sara Brčvak v najinih duetih. Novo je to, da ni glavne vloge, ampak se nekako razdeli med nas tri in tudi med ostale plesalke, ker je vsaka pomembna, da je predstava taka, kot je, zato sem vsem plesalkam neizmerno hvaležna, da so vstopile v ta projekt.


Se pa s Knjigo nekako poslavljaš s plesnih odrov in boš zdaj bolj ob odru oziroma za odrom, kajne? Kaj je botrovalo tej odločitvi in kakšna bo tvoja nadaljnja vloga, funkcija?

Ja in ne, obljubila sem sebi in svojemu telesu, da ga bom bolj spoštovala, ker me prenaša že kar dolgo, seveda pa ne bom nehala plesati, ker tega preprosto ne zmorem. Če nisem vsak dan v dvorani, ne živim. Bom pa bolj koreografirala in ustvarjala. Plesati v treh različnih predstavah je kar naporno, tudi miselno. Še vedno bom plesala in nastopala, ne vem pa, če se bova z Albertom še lotila tako velikih projektov, kot je celovečerna predstava. A pustimo času čas.


Znani ste po tem, da vaše predstave živijo še dolgo za tem, ko se odpleše premiera. Kako ti/vam uspeva priti do zavidljivih ponovitev? Kar naštej, prosim, kolikokrat so bile predstave ponovljene, ne bodi nič skromna. Prva predstava, ki smo jo ustvarili, je Življenje je vrednota, in ravnokar smo jo v Vipavi odplesali 35-ič. To predstavo namenjamo Ustanovi Mali vitez, ki se ukvarja s pomočjo mladim, ki so preživeli raka in se soočajo s poznimi posledicami. V njej se je zvrstilo kar devetindvajset plesalk in plesalcev. Skozi vsa leta uprizarjanja smo doživeli toliko lepega, pa tudi žalostnega, življenje in smrt sta sopotnika, morda gre le za vprašanje enega ovinka. Leta 2017 smo začeli delati tudi prvo plesno pravljico Naš svet je drugačen, kjer smo otroke poučili o drugačnosti, nesprejetosti, povezovanju in prijateljstvu. Ustvarjanje za otroke nas je tako navdušilo, da smo kmalu ustvarili novo plesno pravljico Na pomoč, ki govori o onesnaževanju našega planeta. Leta 2018 smo ustvarili novo plesno predstavo Project X – zgodbo o onesnaženem, izčrpanem planetu, ki je zagotavljal varno zatočišče, hrano in čisti zrak le bogatim izbrancem. Ustvarjala jo je petnajstčlanska ekipa, odplesali smo jo sedemkrat. Sledila je plesna pravljica Oprosti – zgodba o prijateljstvu dveh deklic in o tem, kako je včasih težko reči oprosti. V sodelovanju s srednjo zdravstveno šolo smo ustvarili plesni muzikal o Angeli Boškin, prvi medicinski sestri na Slovenskem. V času covida smo s prenovljeno ekipo posneli predstavo Življenje je vrednota v obliki plesnega filma in si s tem omogočili, da tudi v času zaprtja gledaliških odrov lahko nadaljujemo svoje delo. Kot posebnost – film je na voljo v naši videoteki, opremili pa smo ga tudi s ‘kretanjem’ za gluhe. Največji uspeh med našimi plesnimi pravljicami pa doživlja pravljica Objemi drevo, ki jo bomo do konca tega leta uprizorili kar sedemnajstkrat, z njo pa bomo nadaljevali tudi prihodnje leto. Ob vsem tem smo nastopali tudi na različnih prireditvah in dogodkih ter se povezovali prek meja. V naši domači dvorani ponujamo tudi različne plesne vadbe, ki jih vodimo plesalke naših predstav, in tu je zdaj seveda še nova plesna predstava Knjiga, s katero upamo, da bomo navdušili gledalce. Mislim, da smo lahko ponosni na vse, kar smo ustvarili, predvsem zato, ker s tem pomagamo drugim.


Kaj vsaka predstava pusti v tebi kot ustvarjalki?

Najlepši del zame je ustvarjalni del, čas, ko izbirava glasbo, ko pišem vezno besedilo, sestavljam koreografije. Ko je predstava končana, se v meni naseli neka žalost, praznina, ker jo bom morala spustiti. Ko ustvarjam, gresta vsa pozornost in energija v to in ni časa ter prostora za druge stvari. Vsaka predstava ostane del mene in jo podoživljam znova, če pa se zgodi še to, kar se nam dogaja s predstavo Življenje je vrednota, ki jo plešemo že šesto leto, je to veliko priznanje za naše delo. In sem zelo ponosna na vse, ki sodelujemo, predvsem pa hvaležna za to možnost, da ustvarjamo za druge – izkupiček od kart vedno darujemo različnim ustanovam in posameznikom.


In po čem ali kom si jo zapomniš? Verjetno po ekipi plesalcev, ki jo izvaja; po odzivih občinstva; po tem, kako je nastala, ker poznam vse ozadje; po koreografijah in občutkih … po vseh težavah in iskanju rešitev skozi ta proces in negotovi čas …


Zakaj oz. po čem pa si bomo zapomnili Knjigo, ki bo doživela premiero 21. oktobra ob 20.00 v Španskih borcih?

Upam, da po tem, da vas bomo navdušili s prepletom koreografije, izbrane glasbe, projekcije in veznim besedilom, ki nas nagovarja k branju knjig in uživanju v branju. Midva pa verjetno po tem, kako naporno je, če si za vse sam, težko je dobiti sredstva, odre … Se pa zelo veselimo premiere in stika z gledalci!


Hvala in se vidimo na predstavi.


Novinarka: Barbra Drnač

29 views0 comments

Recent Posts

See All

Comentários


bottom of page