Video Intervju s Katjo Vidmar o njenem delu in življenju na blogu Dancers life - 1. del.

Dancer's Life Stories - Katja Vidmar 1. del

INES OGOREVC • 21/03/2020

Katja, radi bi slišali tvojo plesno zgodbo. Kdaj si pričela s plesom, kam te je vodila tvoja plesna pot?

Mislim, da mi je bil ples položen že v zibelko. Moja prababica, Meta Vidmar, je ustanoviteljica sodobnega plesa v Sloveniji. Pri devetih letih, v osnovni šoli, sem začela z baletom, potem pa sem šla preko prve jazz plesne skupine na avdicijo v Ljubljano. Pridružila sem se skupini Make up, s katero smo v televizijski oddaji Nedeljskih 60 pri Mariju, bili spremljevalna plesna skupina različnih pevskih zvezd in začetnih uvodnih špic. Potem pa se je pot razvila v samostojno kariero. Izobraževala sem se tudi drugje, nadaljevala jazz balet z modernim in sodobnim plesom, učila družabne plese in otroke ter tri leta nazaj s producentom in partnerjem Albertom Podrekarjem ustanovila skupino Katja dance company.

Začelo se je tako, da sem pred tem ustvarila plesno zgodbo, celovečerno predstavo Ženska, s katero smo pomagali Varnim hišam po Sloveniji in jim donirali denar od vstopnic. Naša častna pokroviteljica je bila gospa Vlasta Nussdorfer (varuhinja človekovih pravic), s katero sva se srečali, ko sva bila z Albertom na razstavi moje dijakinje. Gospa mi je rekla: »Katja, pogrešam vaše predstave, boste ustvarili kaj novega?« S tem naju je vzpodbudila, da je nastala predstava Življenje je vrednota. Razmišljala sva o besedilu, namenu, o tem da bi ustvarila predstavo, ki bi lahko bila nekomu neke vrste pomoč. V času ustvarjanja sva povabila plesalce in plesalke, ki sem jih poznala iz različnih plesnih šol. Bili so različnih starosti, z različnimi življenjskimi zgodbami in počasi smo začeli ustvarjati Življenje je vrednota, ki jo zdaj že tretje leto plešemo v Sloveniji in tudi v tujini. Vmes smo ustvarili še tri plesne pravljice in celovečerno plesno predstavo Project X. Trenutno dokončujeva plesni muzikal o prvi medicinski sestri na Slovenskem, tako da je v bistvu ples ves čas del najinega življenja.

Kako poteka tvoja plesna rutina, kako pogosto plešeš, treniraš?

Ples me spremlja vsak dan. Tudi če ne plešem, ustvarjam, poslušam glasbo, pišem vezno besedilo, v glavi sestavljam koreografijo ali snemava projekcijo. Večino projekcij, ki jih vidite v predstavah, narediva sama na najinih poteh, v tujini ali po Sloveniji. Kjerkoli sva, naju nekaj navdihne in posnameva plesni del, ali pa že zaradi zgodbe veva, kaj točno morava posneti. Doma posnetke predelujeva in Albert ustvarja z vsem svojim fotografskim znanjem. Doda glasbo, posnameva besedilo in tako nastanejo predstave.

Plešem sicer vsak dan, ko sem bila v Sloveniji, sem plesala po službi po tri ure na dan, čez vikende pa smo imeli nastope. V Bruslju je tega plesa manj, kljub temu pa ustvarjam v majhnem stanovanju, učim slovenščino na gimnaziji, z dijaki ustvarjam predstave in na novih tečajih nadgrajujem svoje znanje.

Zdaj živiš v Bruslju; kako bi primerjala plesno skupnost v Bruslju s slovensko skupnostjo?

Bruselj je multikulturno mesto, kjer so različne rase, različni ljudje, različni jeziki, različni narodi, različni plesalci. Bistvena razlika med nami in njimi se mi zdi v tem, da oni res cenijo umetnost. Tam so predstave razprodane šest do osem mesecev vnaprej, ne glede na to, ali gre za slikarsko razstavo, plesno predstavo, koncert ali nek drug dogodek. Poskušava se udeležiti vseh plesnih predstav, spremljati plesno sceno, hodiva pa tudi po plesnih studijih. Kamorkoli sva do sedaj šla, so bili tečaji polni, predstave in gledališča tudi, karte pa razprodane. Cenijo umetnost, vsaka tretja izložba je galerija - slikarska, umetniška ali kakršnakoli. Razvito imajo tudi stripovsko kulturo, ne gre samo za komične stripe, ampak sta vmes tudi Dostojevski in Flober, se pravi tudi visoka literatura. Zelo radi berejo in cenijo kulturo na splošno. Bistvena razlika je, da je pri nas zelo težko napolniti dvorano. Vsi umetniki se izjemno trudijo in promovirajo, ves njihov trud je potem tista glavna stvar na odru. V Sloveniji je včasih zelo žalostno, ko prideš na kakšno predstavo in je dvorana napol polna ali prazna. Tega v Bruslju še nisem doživela, tudi tečaji so veliko bolj obiskani, kot pri nas.

Predstave si imela tako v Sloveniji, kot tudi v tujini. Se publika v Sloveniji zelo razlikuje od drugih?

Ne vem, če se publika razlikuje, vidiš vse od najstnikov, pa do starejših. Tudi naša publika je takšna, nekaj je dijakov, saj delamo tudi za njih. Veliko šol se je priključilo našemu projektu in naročilo našo predstavo za dijake prvih ali tudi drugih in tretjih letnikov. S tem dobijo dobro, poučno vsebino, so dobrodelni, hkrati pa se jim to šteje kot del kulturnega programa, ki ga mora organizirati šola. Imamo pare, zaposlene ljudi z otroki, pa tudi starejše, ki radi doživijo neko kulturno predstavo vedoč, da so s tem tudi dobrodelni in pomagajo.

Plešeš že od otroštva. Zagotovo so se v tem času našli kakšni zabavni, smešni trenutki in tudi ganljivi, ki so se ti res vtisnili v spomin.

Najbolj se z ustvarjalcema, oziroma z vsemi, ki sodelujejo pri teh predstavah, zabavamo na generalki, ali ko ustvarjamo predstavo. Vedno se v garderobi, tik pred predstavo ali na poti do gledališča, kaj smešnega pogovarjamo, se kaj zgodi, kdo kaj pozabi in je potem treba prilagoditi. Zelo nas zabava tudi eden od naših plesalcev, ki je sicer znan tudi v drugih plesnih projektih. Tim nas vedno nasmeji in potolaži ter je vedno pripravljen na vse. Vsi prinesejo neko energijo, plesalci iz naših predstav res plešejo z dušo in srcem. Svoj prosti čas posvetijo našim projektom, plešejo brezplačno in nekateri vztrajajo že od začetka. Tako, da je teh smešnih trenutkov kar veliko; tudi na odru se kdaj zgodi kaj smešnega. Sredi predstave se zgodi, da nam gre na smeh, ko se nekdo zmoti, ampak tega ne smemo pokazati.

Najbolj ganljiv trenutek pa je bil lani poleti, ko je Anže, ki je naš navdih in osrednji lik naše predstave, preminil. Takrat je bil star devet let in predstava govori o tem, kako preživlja kemoterapije in raka. Bolezen ga je premagala, čeprav se je boril in želel postati Mali vitez. To je ustanova, ki ji doniramo denar in je kuverto vedno dobila iz njegovih rok in rok gospe Vlaste Nussdorfer, ki je častna pokroviteljica naših plesnih predstav. Zdaj to namesto njega počne njegova sestrica, ki vedno prebere pismo ali pesem, skratka nekaj, kar napiše v spomin svojemu bratcu. Tudi družina je izjemno vesela, da nadaljujemo to delo, saj imamo vsi občutek, da s tem živi z nami še naprej. To je bil za nas eden izmed najtežjih trenutkov. Midva sva ga spremljala tudi, ko se je na koncu boril za življenje, v bolnišnici. Ne bom pozabila, kako težko je gledati nekoga tako mladega, ki se bori s takšno energijo. Želi si premagati bolezen, potrpežljiv je bolj, kot marsikdo od odraslih. Nadaljujemo s to predstavo in vemo, da jo delamo tudi zanj.

Se nadaljuje…

https://si.dancers.life/blog/dancers-life-stories---katja-vidmar-1-part-39