Obiskali smo otvoritev fotografske razstave Boštjana Banfija

Updated: Jun 1

Sinoči, 30. maja, smo se odzvali povabilu na otvoritev razstave našega dragega prijatelja, fotografa Boštjana Banfija. Boštjan je fotograf, ki plesno delo Katja Dance Company že šest let spremlja skozi fotografski objektiv. Razstavljene so v KDC studiu v okviru razstave "Sled na odru" in še vedno krasijo naš studio.

Foto: Marjan Verč


Tokrat smo se poklonili njegovem fotografskemu delu, ki so nastajala zadnjih sedem let in so zbrana v zbirko "Izginevanja". Razstava je tako na ogled v galeriji inštituta "Jožef Štefan" na Jamovi cesti 39 v Ljubljani do 27. junija 2022. Štejemo si v veliko čast, da smo lahko bili ob Boštjanu ob tako pomembnem dogodku, kot je bil tudi on z nami in našimi plesalci na naših tako posebnih dogodkih in nam namenjal svoj čas, energijo in dobro voljo.


Po uvodnih besedah o Boštjanu in njegovem delu ter nizanju vseh prejetih nagrad, kaj hitro postane vsakomur jasno, da se je Boštjan zavezal tej zvrsti umetnosti že zelo zgodaj in zelo intenzivno. Prepoznavnost Boštjanovega dela presega njegovo skromnost. Razstava 25 fotografij (velik format 50 x 70) subtilno upodablja ženske njegovega življenja skozi meglice in zabrise in jih postavlja v "medčas". Tatjana Pregl Kobe (slovenska pesnica, esejistka, pisateljica, publicistka, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in založnica) - je brošuro razstave otvorila z besedami "Vse je Ona, izmikajoča se, izginjajoča" in nadaljevala s stihom Francesca Petrarce.


Vabljeni, da si ogledate to drugačno razstavo in se prepustite zamiku časa in fokusa ter si sami ustvarite svoje mnenje.

O razstavi (iz brošure razstave)


Vse je Ona, izmikajoča se, izginjajoča


O, blažen bodi čas pomladnih dni

in blažen mesec, leto, blažen kraj,

kjer bil od dvoje lepih sem oči

tako prevzet, da sem njih suženj zdaj.


Vse v meglicah izgubljajoče se podobe žensk fotografa Boštjana Banfija ustvarjajo eno samo podobo, čeprav so modeli na fotografijah različni. Vse je Ona. Muza. Nedotakljiva, neosvojljiva, vselej izmikajoča se, izginjajoča. Vse njene (različne) podobe so obsijane z nevidnim virom svetlobe, ki jo same izžarevajo. Nežno megličasti barvni odtenki ženskih figur in (večinoma) imaginarnega ozadja v tišini vibrirajo in se med seboj prepletajo, tako da fotografije gledalca navdajajo z meditativnostjo. To je vizualna tišina miru in umirjenosti ne glede na to, s kakšnimi gestami, gibi ali atributi ženske figure nagovarjajo. Izginjajoče ženske podobe so skrivnostna sporočila fotografa, ki se jih hoče venomer spominjati, jih predstavljati, opevati, slikati, upodabljati. In so hkrati enigme, ki naj jih razkrije vsak gledalec zase.

Neulovljivo lepe, skoraj sanjske so tudi muze treh svetovno znanih pesnikov iz zgodovine umetnosti. V sonetih so z besedami upodobljene in opevane ženske, ki so jih pesniki oboževali. Ljubezni Danteja Alighierija je ime Beatrice. Francesco Petrarka izpoveduje ljubezen do Laure, William Shakespeare pa pesem Ne, ona nima žametnih oči posveča zapeljivi črni dami. Dantejeva muza je bila Beatrice Portinari. Njegovi soneti govorijo o tem, da se je v Beatrice zaljubil na prvi pogled. Ljubi jo še po njeni smrti. Beatrice v pesniku zbudi ideal ženske – zanj se je ženska, ki je pojem nebeške lepote in duhovne popolnosti, z onega sveta prišla pokazat kot čudež na zemljo. Predstavlja lepoto, milino in dobroto. V njegovi srednjeveški pesmi je Beatrice dostojanstvena, ponižna, nebeška, prijazna, priljubljena in krepostna ženska. Iz biografije sicer izhaja, da nikoli v življenju nista spregovorila, a tudi veliko dokumentov o njenem življenju ni, tako da dvom o njenem obstoju ostaja. Francesco Petrarka je vse pesmi o Lauri zbral v Knjigo pesmi. Prvi del opeva Lauro, ko je še živela, v drugem delu jo pesnik opeva po njeni smrti in je posvečena spominu nanjo. Laura v pesnikovi domišljiji ni samo abstraktno bitje, žive so njene oči, glas, hoja in obraz. Ljubljeno primerja tudi s soncem, občuduje krepost, obupan je, zaradi njene nedostopnosti prisega na večno ljubezen in ohranja grenko-sladki spomin nanjo. Novejša literarna zgodovina sicer dvomi o zanesljivosti Petrarkovega odnosa do Laure in s tem v zvezi o resničnosti njegovih zapisov. A za predstavo o njeni podobi so dovolj verzi, ki očarajo. Shakespearov sonet je posvečen skrivnostni črni dami, poročeni ženski, ki mu zato ni usojena. Ta renesančni sonet se pravzaprav razlikuje od prejšnjih, čeprav je téma prav tako nedosegljiva ljubezen. Pesnik pove, da skrivnostna črna dama ni tako božansko lepa, vendar je vseeno privlačna: ... in vendar zdi se bolj očarljiva kot vse, ki pesem jih slavi lažniva. Opisuje jo bolj realistično, kot navadnega človeka, ne kot božansko bitje: ... Ne, ona nima žametnih oči in niti kodrov mehkih kakor svila. V vseh teh pesmih je tema nesrečna ljubezen, vse v verzih naslikane muze si bralec lahko le predstavlja. (Motiv neuslišane ljubezni do pesnikom nedosegljivih žensk ima tudi France Prešeren, Juliji Primičevi je posvetil magistrale v Sonetnem vencu.) Dantejevo sporočilo govori, da lahko osebo ljubimo tudi, ko umre. Tudi Petrarca prisega na večno ljubezen. Shakespeare pa v svojem sonetu sporoča, da lahko ljubimo tudi osebo, ki nima nebeške lepote, vendar jo odlikuje duhovna popolnost.

In če muza ni vilinska, sanjska in nedotakljiva? Ugled avantgardne romantične pisateljice baronice Aurore Dupin, borke za ženske pravice, znane po svojem moškem psevdonimu George Sand, je bil škandalozen. Ni bila lepa, ni imela tiste miline, ki včasih nadomešča lepoto. Sodobniki so jo opisovali kot žensko nizke postave, mračnega izraza na obrazu, gostih las in velikih oči, odsotnega pogleda, rumene kože in prezgodnjih gub na vratu, le njene roke so bile brezpogojno lepe. A zakaj je toliko umetnikov njenega časa iskalo prav njeno naklonjenost, njen čar? Koliko ljubimcev je očarala! Kako čudovita je bila v očeh šest let mlajšega klavirskega virtuoza in skladatelja Frederica Chopina, nežnega, krhkega, ženstvenega, prežetega s spoštovanjem do vsega čistega, idealnega, vzvišenega, ki se je nepričakovano zaljubil v to žensko, ki je govorila s tihim moškim glasom, kadila2 in nosila moške obleke? Da je desetletje na Mallorci v samoti komponiral, ko je

ona pisala, dokler se ga ni naveličala. Mogoče je nekaj resnice na tem, da nasprotja privlačijo, bolj verjetno pa je, da je pogled na lepoto za posameznike subjektiven. Vsaka ženska je za zaljubljenega moškega nedvomno vedno podoba nebeške lepote.

Asociacija (v zvezi s podobami ženske) na iluzijo izginjanja, povezana s končnim fotografskim izdelkom, vodi tudi k nemškemu umetniku Jörgu Düsterwaldu. Telesa svojih muz najprej poslika tako, da se izgubijo v vnaprej predvidenem motivu iz narave, se z njo spojijo in postanejo skoraj nevidna. Kameleonsko prilagojene okolici se z njo tako stopijo, da jih nato gledalec na fotografijah le stežka najde. Njegova iluzija izginjanja že dobri dve desetletji predstavlja genialne projekte body arta. Ponavljajoče se izginjanje, ki se pri Banfiju ne kaže kot iluzija, temveč kot migotajoča svetloba, znotraj katere ima kult ženske močan pečat, privzema (kot v himničnih verzih) značaj božanskega, večno živega, prerojenega in mladega.

Določena iskra, izvirna ideja, ustvarjalca hrani. Vzdrževal naj bi jo z rahlim nadihom poetičnega, z meglicami ali brez, vsekakor pa z jasno idejo. Podobe žensk Boštjana Banfija so vizualna poezija, izpeljana s popolnim obvladanjem fotografskega medija. Avtor impresivno predstavlja Žensko, slavi njeno lepoto na različne načine in z različnimi modeli. Avtorjevo nihanje med blaženostjo in trpljenjem, med resničnostjo in iluzijo, med v posnetek ujetim trenutkom in izginjanjem (njene podobe) v svetlobnih meglicah je iskanje življenjskega smisla v imaginarnem prostoru. Zamegljenost je simbol nedoločenega. Ko se oblike še ne ločijo ali ko stare oblike izginjajo in jih še ne zamenjajo nove, natančnejše oblike. V japonskem slikarstvu to pomeni prehod v času.

V sobi, daleč od hrupa sveta, vlada slovesno ozračje. Na postelji, pogrnjeni z belim damastom, lebdi prosojna svetloba. Nekje od zunaj se izliva stara sentimentalna melodija, ki skozi spuščene žaluzije, obrobljene s srebrno lučjo, ihti odo v bakrastem zlatu. Na licih deklice, z barvo sinje ptice, žari pritajen smeh in oči se ji bleščijo od velike sreče. Sijoči žad na vitkem vratu omamlja, da se Amor, ves vesel in razigran kot še nikoli prej, naslaja ob pogledu nanjo. Prizor sramežljivosti izza bledega zelenila je slutnja vilinske lepote. Od nikoder ni nobenega glasu. Nema prisotnost vesolja miru, obdanega z razkošno spreminjajočimi se tančicami svetlobe, je eno samo, čisto valovanje podob. Banfijeva fotografska serija Izginevanja predstavlja sublimno stičišče zgodovine in sedanjosti, kjer prehajajo elementi modernega in tradicionalnega med izpovedno in pripovedno tehniko ter poljema hermetičnega in pragmatičnega. Kot vizualni poet Banfi ne hrepeni z otroško naivnostjo, temveč kot odrasel, duhovno zrel človek skupaj z vsemi podobami Nje odkriva najintimnejšo pot vase.


Tatjana Pregl Kobe



Boštjan Banfi

Rodil se je 2. novembra 1973 v Murski Soboti. Leta 1992 se je preselil v Ljubljano, kjer je začel študirati na Pravni fakulteti.

Leta 1997 je diplomiral in se naslednje leto zaposlil v Banki Slovenije. Leta 2005 je opravil pravniški državni izpit. S fotografijo se je začel resneje ukvarjati, ko je leta 1994 kupil prvi fotoaparat. V Banki Slovenije je imel nekaj internih samostojnih razstav, ustanovil pa je tudi fotografski krožek za zaposlene. Leta 2015 se je včlanil v Fotoklub Ljubljana. Posveča se umetniški in portretni fotografiji, s posebno strastjo pa črno-beli fotografiji, predvsem ulični, tudi pokrajinski in abstraktni, v zadnjem obdobju pa je naklonjen predvsem ženskemu aktu, plesu in portretom. V tem času je postal fotograf prvega razreda Fotografske zveze Slovenije in pridobil fotografska naziva Excellence Mednarodne fotografske zveze (FIAP) in Proficiency Ameriške fotografske zveze (PSA).