"Ženska je posebno bitje, ki ima v sebi neverjetno moč"

Updated: Jul 18, 2021

Jana Petkovšek - Dnevnik

9. april 2008


»Ženskam želim sporočiti, da so vredne spoštovanja, da ima njihovo življenje smisel, le najti morajo moč v sebi. In da je nasilje v vsaki obliki nesprejemljivo.« Tako o plesno-multimedijski predstavi z naslovom Ženska, ki je v prvi vrsti poklon ženski in naravi, pripoveduje njena avtorica Katja Vidmar. Izkupiček od prodanih vstopnic bo namenjen varni hiši Nova v Mariboru, predstava pa bo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega zaživela 13. aprila. Vsi sodelujoči upajo, da jim bo uspelo predstavo izvesti tudi v drugih krajih po Sloveniji ter s tem pripomoči k izboljšanju razmer za ženske, ki vsak dan doživljajo nasilje.


Predstavo ustvarjate približno pol leta. A ideja, da pripravite projekt v poklon ženskam, ki so se vas dotaknile s svojo energijo, toplino in vsem, kar počnejo, kot pravite sami, je zorela dolgo časa.

Res je. Tematika ženske me že od nekdaj zanima. Ženska je posebno bitje, ki ima v sebi neverjetno moč in energijo, ki je sposobna delati mnogo stvari hkrati in ob tem misliti še na mnogo drugih stvari. Žal pa je veliko žensk, ki nimajo enakih možnosti, ki so v hudih stiskah, iz katerih ne znajo ali ne morejo izstopiti. Projekta sem se lotila prek plesa, s katerim se tudi najraje in najlaže izražam. Prve dejavnosti so stekle septembra lani, projekt pa je nato rasel iz tedna v teden. Kar veliko truda in časa smo morali vložiti, da smo uspešno povezali vse akterje. Gre za mojo prvo samostojno predstavo na velikem odru in si sprva zahtevnosti projekta nisem predstavljala. Do sedaj sem imela namreč le izkušnje s pripravo projektov in predstav na Gimnaziji Moste.


Plesno-multimedijski projekt Ženska je preplet plesa, glasbe in besedila, ki oriše življenjsko pot ženske od rojstva, prek spoznavanja sveta in iskanja stikov, prvih ljubezni in materinstva do obdobja zrelosti in minevanja. Tudi ekipo, s katero je projekt zaživel, sestavljajo pretežno ženske. Kdo vse sodeluje?

Najprej so tu plesalke (Neža, Patricija, Kristina, Barbara, Špela, Sarah), s katerimi neumorno vadimo v prostorih ŽKUD Tineta Rožanca, kjer sem začela in še plešem kot plesalka, koreografka in trenerka plesne skupine Eve. Potem je tu plesalec Dušan Teropšič, s katerim pleševa duet na glasbeno podlago Anje Bukovec, ki zaradi svetovne turneje žal ne bo mogla igrati v živo.

Med prvimi, ki so mi stopili naproti, sta bila medijska hiša Dnevnik in Mestno gledališče ljubljansko, ki nam je kljub izjemni zasedenosti odstopilo prostor. Medijsko podporo imamo tudi v Radiu Ognjišče. Želela sem, da bi bila predstava dobrodelna in bi sredstva poklonili ženskam v eni izmed varnih hiš v Sloveniji. Predstave ne bi bilo brez prijateljice Dubravke Štojs, vodje umetniškega programa v Grand hotelu Union, in Marine Zemljak, vodje projektov v podjetju Ideja 8, ki sta poskrbeli za produkcijo. V predstavi bosta pela Nuša Derenda in Luka Štajer. Za sponzoriranje sta poskrbela Probanka in Gradis Celje. Častna pokroviteljica je Vlasta Nussdorfer, predsednica društva Beli obroč.


Izkupiček predstave boste namenili mariborski varni hiši Nova. V Sloveniji je 13 varnih hiš, ki jih sofinancira ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zakaj ste izbrali prav Novo, ki je zasebna varna hiša?

Varno hišo Nova vodi Sašo Kamenik. Zanjo sem se odločila zaradi vrste prednosti in novosti, ki jih uvaja. Njegova varna hiša namreč zagotavlja ženskam 24 ur dosegljiv telefon, kar se mi zdi ključnega pomena, saj pri reševanju problema nasilja ne more biti uradnih ur! Poleg tega se ženska lahko vanjo zateče brez policijskega zapisnika. Sašo je športni pedagog in je v varno hišo postavil tudi vrsto športnih naprav. Ženske spodbuja, naj poskušajo biti vsak dan športno aktivne, saj se tako razbremenijo negativne energije in postajajo močnejše ter čustveno trdnejše.


Ljubljano je 26. marca obiskala Erin Pizzey iz Velike Britanije, ustanoviteljica prve varne hiše na svetu, ki jo je odprla leta 1971. S knjigo Scream Quietly or the Neighbours will Hear (Kriči potiho, sicer bodo sosedje slišali) je leta 1974 problematiko nasilja v družini približala množicam. Kakšen je po vaših izkušnjah odnos Slovencev do tega?

O tej temi se še vedno premalo govori. Imamo sicer zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki ga pozdravljam. A menim, da tako uradne ustanove kot tudi trpinčene ženske o tem še vedno premalo govorijo. Podatek, ki sem ga dobila na medmrežju iz tujih virov, pravi, da je v svetu trpinčena vsaka peta ženska, kar je zastrašujoče. Več kot polovica žensk se, potem ko bi si morale poiskati novo bivališče, vrne v isto okolje, ker so v materialni stiski, imajo skupno stanovanje, to storijo tudi zaradi otrok. Ker družba še nima pravega odnosa do tega, je žensko sram priznati, da jo mož tepe, zato se skriva in laže. Pomagati pa bi morali tudi nasilnim moškim, saj z nasiljem kažejo tudi neko svojo stisko, iz katere se morda ne znajo rešiti.


Stisko trpinčene ženske ste predstavili v zgodbi, ki je del predstave.

Nekatere ženske resnično trpijo. Ker sama tega na srečo nisem doživela, si težko predstavljam, kako je vsak dan trepetati v strahu zase in za svoje otroke. Zaradi tega nimajo miru, ne morejo početi tega, kar jih veseli in izpolnjuje. Strah postane vsakdanji spremljevalec ženske, sčasoma se z njim identificira, ni več samozavestna, nima nobene moči in se ne zna ceniti. Vse to se nato prenaša na otroke, ki to prenesejo naprej na svojo družino. Zato bi bilo smiselno uvesti delavnice v čim zgodnejšem otrokovem obdobju. Tako bi lahko mogoče takrat spodbudili v njih razmišljanje o tem, da nasilje ni nekaj dopustnega. Otroci, ki izhajajo iz takih družin, bi lahko na takih delavnicah povedali, kako se počutijo. S pogovorom bi jim lahko pomagali, da sami ne bi izvajali nasilja, ko odrastejo.


Je predstava na nek način tudi vaša notranja katarza?

Da, je. Vem, da bom z njo na nek način pomirila v sebi nekaj, kar je nastajalo skozi leta, in to na način, ki mi je najbližji, skozi ples, glasbo in besedo. Ženskam želim dopovedati, naj se zavedajo, da so vredne dostojnega življenja, naj ne dovolijo, da jim nekdo vzame svobodo in njihov jaz. Mene projekt napolnjuje in vem, da bom moralno in tudi drugače izpolnjena. Predstava Ženska je moj življenjski projekt, ki se ne more kar tako ponoviti.


Je ples navdih, ki nenehno rojeva ljubezen in strast do življenja?

Da, s plesom se najlaže izražam. Z besedo včasih ne moreš povedati vsega. Gib razumejo tisti, ki te imajo radi. Ljudje, ki me ne poznajo, bodo, upam, v tem videli neko lepoto ali sporočilo, zato se mi zdi gib najboljši medij za lastno izražanje. Včasih je za lastne občutke težko izbrati pravo besedo, z gibom pa to lahko razširiš.


Nedavno nam je v intervjuju osebni in poslovni svetovalec Milan Krajnc Pavlica dejal, da si želi, da bi slovenske ženske bolj živele svoje sanje. Ali vi živite svoje sanje?

Menim, da jih. Predvsem zaradi čudovite družine, v kateri sem odrasla in v kateri živim. Pa tudi zato, ker sem po naravi trmasta in vztrajna. Določene stvari me tako potegnejo za seboj, da iz njih ne znam izstopiti, dokler jih ne izživim. Nočem se odreči svojim sanjam, plesu.


»Čas je, da ženske odstranimo ovire, ki smo si jih postavile. Iz sebe lahko naredimo veliko več, kot smo lahko kadar koli sanjale. Nikoli ni prepozno,« je citat Louise L. Hay. Katere so tiste ovire, ki si jih po vašem mnenju ženske najpogosteje postavljajo?

Da ne vidimo sonca. Šele sedaj se zavedam, kaj mi je mama želela povedati, ko mi je dejala, da moram videti napol poln kozarec in ne napol praznega. Na stvari moram gledati bolj pozitivno. Življenje je treba dejansko jemati kot dar. To še najbolj začutiš, ko postaneš mati. Zaveš se, da nisi več sam, da ne moreš biti več sebičen in da se moraš razdajati. Ko vidiš otrokovo brezpogojno ljubezen, ko vidiš njegov napredek, veš, zakaj živiš.


Kaj naj stori posameznik, da njegova energija in sla po življenju ne umreta prezgodaj?

Počni tisto, kar te veseli. Umakni se tistim in tistemu, ki ti jemlje dobro energijo in daje slabo. Seveda pa se je treba tudi vprašati, kaj lahko sam naredim, da bom bolj srečen in da bom hkrati vračal tudi okolju. Narava nam ponuja toliko lepega, mi pa od nje še vedno samo jemljemo. Oče mi pogosto reče, da je narava preveč potrpežljiva z nami in strinjam se z njim.


Boste po zaključeni predstavi Ženska v sebi dolgo čutili praznino ali pa bo prav ta praznina dala prostor novim projektom?

Že zdaj čutim praznino, ker bo predstave sredi aprila konec. V vseh nas se bo zgodil premik in verjamem, da tudi v vseh obiskovalcih predstave. Želim si predvsem, da bi gledalci začutili, kaj jim želimo povedati z gibom, pesmijo in besedo. Del mene bo izpolnjen, saj bom dosegla cilj, o katerem sem dolgo sanjala. Ta projekt je zelo pomemben tudi za moj osebnostni razvoj, bo pa na drugi strani res nastala velika praznina. Seveda pa lahko še vedno zraste nov projekt. Ne verjamem, da se bom ustavila.


Osebna izkaznica

Katja Vidmar je profesorica slovenskega jezika na Gimnaziji Moste, kjer poučuje dvanajsto leto, in je mati sedemletnega sina. Njena strast je ples, skozi katerega se najraje izraža. Sama pravi, da brez njega enostavno ne more. Ljubi gibanje in naravo. Kot medij za izražanje svojih občutij in misli uporablja tudi glasbo in besedo, predstava Ženska pa je njena prva samostojna predstava na velikem odru.


Odlomek iz predstave

Nekega dne sem spoznala žensko, ki mi je zaupala svojo pretresljivo zgodbo – zgodbo o nasilju, strahu, razočaranju... Želela sem ji dati košček svoje sreče, del brezskrbnosti. Ganila me je njena usoda, ki ji ni prizanašala in v kateri so trpeli tudi njeni otroci... Kako malo pravzaprav vemo drug o drugem..., kako različno je naše življenje… in kako malo je potrebno, da dojamemo…


https://www.dnevnik.si/310105