top of page
1.jpg

GOSPOD ASMIR IN GOSPA ELVIRA NUHANOVIĆ

Včasih se zgodi, da je dan še posebej lep - ko nepričakovano dobiš sporočilo od ljudi, ki želijo pomagati na svoj način in te presenetijo - tako smo prejšnji teden dobili sporočilo Asmirja, ki je napisal, da nam želita z ženo Elviro nameniti po en evro za vsak kilomter, ki ga je pretekel v preteklem letu; in teh kilometrov se je nabralo veliko, saj Asmir teče maratone. To pomeni, da poleg tega, da teče zase, za svoje zdravje in dušo, želita z ženo narediti še nekaj več - podprla sta naše delovanje s svojim prispevkom in prepoznala naše poslanstvo v predstavi Življenje je vrednota, za kar smo jima iz srca hvaležni. Take stvari se ne zgodijo vsak dan in res je lepo, ko se ljudje med sabo povezujemo, iščemo načine, kako bi pomagali drugim in smo hvaležni za to, kar imamo.

Iskrena hvala, draga družina Nuhanović! Že drugo leto zapored!

Preprosto je v življenju vsega veliko - prijatelji, družina in svet, ki nam lahko dnevno prinašajo nove stvari in izzive. Osebno sem tako izredno hvaležen in blagoslovljen, da lahko vse to doživljam, da imam tako veliko podporo, tako neskončno srečo, da lahko živim oziroma skupaj živimo naše sanje, da si zadajamo cilje, ki jih skupaj premagujemo in ki nas samo še močneje povezujejo, brišejo meje in nas vodijo na nove poti, v nova spoznanja, nove kraje, nova prijateljstva in občutja. 
Skozi rekreacijo, tek, po novem še plavanje in kolesarjenje sem videl svet v novi luči, našel pozabljene kotičke, videl smisel in tisto iskro, ki nas usmeri ter kaže pravo pot, ko si že mislimo, da smo zašli in poti nazaj ni več.
Vrhunec lanskega leta je tako vsekakor bil Dubai Marathon, vrhunec v smislu, kaj mi je žena pripravila, skupaj s kolegi realizirala in me zelo presenetila. To je bilo darilo za 40. rojstni dan, ki naj bi ga septembra 2018 praznovala samo midva, z romantično večerjo za dva, bila pa je večerja presenečenja in celotna klapa zbrana – bili so celo iz Sarajeva, OnLine. Bil je večer presenečenj, večer spominov na prvih 40 let otroštva, otroštva v obliki slik in videa, »pika na i« ali »češnja na torti« pa je bila štartnina, potovanje v Dubai, na Dubai maraton januarja 2019.
Temu so sledile tekaške prireditve - vedno s kolegi, prijatelji, znanci, družino in osebami, ki so del mojega življenja, ki si ga  brez njih enostavno ne predstavljam. Kilometri so se tako nabirali in odločitev je bila, da tako v zahvalo za to, da imamo vse to, da lahko na polno živimo, si delimo korake, si stojimo z ramo ob rami, podpiramo drug drugega, se borimo za skupne cilje in nikoli ne gledamo ali mislimo samo nase, da iz tega naredimo še nekaj več. »Zmaga« posameznika je tako zmaga vseh, če je nekomu prva 10-ka, prvi polmaraton ali prvi maraton, je to tako za vse nas naš prvi in smo z njim ali njo, smo v oporo, pomoč in razvedrilo, smo vest in vzpodbuda, smo bolečina in hkrati sreča, smo tisti »a je men' tega treba?«, smo vse tisto, kar te med prireditvijo obide in vse tisto, kar te za ciljno črto »oblije«, smo tisto veselje v ciljni areni, tisti nepozabni trenutek in tisti dosežek, ki ostane v spominu in ki ga se vedno spomniš, ga nosiš, ceniš in spoštuješ.
Tako je izziv "čakal" mene, izziv, ki ga je načrtovala moja žena, iz preventive me je poslala na #Diagonalo335 (kolesarskih 335 km, diagonala preko Slovenije, iz Kuzme do Portoroža, štart ob 0:00 in zaključek popoldne, s skokom v morje). Enostavno je rekla:"To, kar te čaka, se ne jemlje zlahka,  najprej poskusi to preizkušnjo, spoznaj kolo, potem pa jeseni osvoji IRONMAN 70.3, mi ti bomo stali ob strani in te tudi v cilju pričakali". Dejstvo, da so res bili v cilju tisti, ki me podpirajo vsak dan, je bilo eno, ampak koga vse jim je še uspelo pripeljati in me presenetiti, to pa je bilo tisto, kar je odtehtalo napore, pregnalo vse dvome, vse bolečine, vse »neumnosti«, ki so mi v glavi vrele. Ko sem se podal v vodo in si po preplavanem delu nadel opremo za kolo in kolesaril ter se potem spopadel še s tekaško stezo, nisem razmišljal o ničemer drugem, kot o progi in nalogah. Meni je bil tako prvi izziv in tega se ne pozabi nikoli …oni pa so stali tam in me ponosno pričakali, mi nadeli medaljo ter vse ostale »rekvizite«  in mi napolnili dušo ter me neizmerno osrečili.
To je bil tudi razlog in trenutek, ko sem se spomnil na vas, ko sem se spomnil, kaj vi delate, kakšne zgodbe pišete, kdo so vaši »glavni igralci« in kakšne so njihove zgodbe. Spoznal sem, da so oni pravi borci, borci, ki lahko premagajo vse te vodne, cestne in življenjske »ovire«, ki prav tako imajo družine, prijatelje in znance in vas - ustvarjalce Katja Dance Company, ki jim stojite ob strani, jih bodrite in se skupaj z njimi veselite. Njim tako v čast, nama z ženo in otrokom v velik ponos, da smo lahko vsaj tako del te zgodbe …nekaj malega tako za male junake…
Asmir

bottom of page